Sedi pod figovcem
sključen od teže življenja.
Drobno dekletce ga opazuje
in mu hipoma na uho pritisne školjko.
Iz nje buči morje,
tako daljno in obetajoče.
On pa samo sedi,
si zatiska ušesa in zamegljene oči ter čaka.
Kakor Siddharta čaka na prebujenje.
Življenje pa polzi v daljavo,
kakor val, ki oblizne podplate
in izgine v neskončnost.
Morda se vrne. Nekoč. Ali pa ne.
Deklica povesi roko,
školjka onemi.
