Na drevesu je blebetalo mnogo srak. Pogovarjale so se in tožile druga drugi, da njihovega glasu niti ljudje niti kdo drug ne hvali.
"Kaj se ve, kako jeto," prične stara sraka, "da naše petje ni v časti, in vendar so naše melodije milejše in lepše kakor slavčevo škrjančevo žgolenje."
(Več si lahko preberete v knjigi: Slovenske basni in živalske pravljice, Mladinska knjiga, 1980)
