Ljudje so vsekakor čedalje bolj ozaveščeni o pomembnosti zdravega življenjskega sloga, ki obsega zdravo prehranjevanje in telesno dejavnost. Vznemirja pa me, da v našem okolju veda o prehranjevanju ni postala pomemben del medicinske stroke in da nimamo dovolj zdravnikov, ki bi bili tudi strokovnjaki za prehrano, torej nutricionistov. Pogosto srečujem ljudi, ki se imajo za nutricioniste, uživajo pozornost medijev in svetujejo o zdravi prehrani, čeprav niso seznanjeni z biomedicino, poleg tega ne poznajo fiziologije in patofiziologije človeškega telesa. V želji po zdravju ljudje kupujejo raznovrstne pripravke, kar so zaznala tudi podjetja, zato smo danes preplavljeni z dodatki k prehrani, s superhrano, supernapitki in s številnimi shujševalnimi programi. Toda človek bi moral biti najmanj biokemik, če naj bi sploh prepoznal sestavine tovrstnih pripravkov. Zato se mi zdi izredno pomembno ozaveščati o dilemah sodobnega človeka, ki so nastale kot posledica moderne tehnologije in proizvodnje hrane. Želim si, da bi bilo na voljo več kakovostnih priročnikov o prehrani, ki bi nutricionistiko kot znanost približale ljudem.
Kakšno vlogo ima prehrana pri preprečevanju zdravstvenih težav?
Mislim, da ima zdrava prehrana danes – in bo imela tudi v prihodnosti – vse večji pomen za naše zdravje, ne samo v preventivi, temveč tudi pri zdravljenju številnih stanj in bolezni. Zato je razumljivo, da smo priča novi dobi medicine, ki hrano uporablja kot najenostavnejše in najdostopnejše sredstvo za zdravljenje. ZDA, Finska Anglija in Španija so vodilne države, kjer nutricionisti skupaj s terapevti, psihologi, fitnes strokovnjaki in medicinskimi sestrami odpirajo zasebne klinike na tem področju, kajti javni zdravstveni sistem tovrstnega zdravljenja še ne krije, vendar sem prepričana, da se bo ta veja medicine vse bolj razvijala. Vendar v ZDA ena od največjih zavarovalnic že krije stroške takšnega zdravljenja, in sicer iz preprostega razloga: bolniki, ki se zdravijo na tak način, dolgoročno povzročajo manjše stroške, saj so bolj zdravi.
Katere so najpogostejše zmote oziroma napačna prepričanja, povezana s prehranjevanjem?
Za mnoge je zunanja podoba pomembnejša od zdravja. Da bi imeli družbeno sprejeto telo, se odločajo za shujševalne diete in ne razmišljajo o tem, da lahko nekateri drastični shujševalni programi dolgoročno škoduje zdravju. Recimo: če jo pogosto uporabljamo, nam lahko škoduje zelo priljubljena beljakovinsko dieta, saj utegne pripeljati celo do osteoporoze ali okvare jeter in ledvic. Idealno telo ni tako, kot ga vidimo v oglasih, kajti biti suh ne pomeni nujno biti zdrav. Idealnih tež je toliko, kot je ljudi, prav idealna osebna teža zmanjšuje tveganje za nastanek degenerativnih obolenj. Veliko pametnejša izbira bi bila, da spremenimo življenjski slog, še posebno v tem stresnem času, da smo torej telesno dejavni in da redno skrbimo za zdravo prehrano. Tudi če se tu in tam pregrešimo, ni se nam treba obsojati, sploh če se tega zavedamo in sicer živimo zdravo. Menim, da je to edini dolgoročno uspešen program prehranjevanja in hkrati življenja.
V svojih knjigah sledim telesu ženske in moškega od najstniških do "zlatih" let z vidika najenostavnejšega in najdostopnejšega sredstva – hrane. S hrano poskušam preprečiti različna stanja in obolenja ali pa jo celo uporabiti kot zdravilo.
Moško telo se razlikuje od ženskega, vendar kljub temu nekateri menijo, da to ne bi smelo vplivati na prehranjevanje, vendar to ne drži. Ženske so zaradi nosečnosti, perimenopavze in menopavze v primerjavi z moškimi bolj nagnjene k osteoporozi in depresiji, moški pa bolj k putiki, Parkinsonovi bolezni, aknam in prhljaju. Moški imajo zaradi večje mišične mase tudi večje potrebe po beljakovinah, te pa so spet različne – odvisno od tega, ali je telesno nedejaven, rekreativec ali vrhunski športnik. Zato je treba pri putiki izpustiti živila, ki vsebujejo purin (morski sadeži (pokrovače), beluši, rdeče meso, alkohol, špinača …).
Ženske, ki so trikrat bolj podvržene depresiji, pa bi morale ob spremembah razpoloženja uživati hrano, ki ji pravim "naravni prozac". To je hrana, bogata s triptofanom, ki je osnova za nastajanje serotonina, ki mu pravijo tudi hormon sreče. Ženska bi takrat morala pojesti več živil, kot so puran, oslič, pokrovače, beluši … To pa so natanko živila, ki za moškega s putiko niso dovoljena. To so razlogi, zaradi katerih navajam, da bi se morala moška in ženska prehrana razlikovati. S tem ne pravim, da moški in ženska ne moreta jesti enake hrane. Ne, le upoštevati morata razlike, torej prehranske potrebe svojega telesa, in uravnoteženo pripraviti obrok.
Kako bi torej morali pripravljati obroke? Je to v praksi težko izvedljivo?
Naj ponazorim s primerom iz moje družine. Zase in za moža ne pripravljam popolnoma različnih obrokov, razlikuje se samo količina posameznih živil, ki jih zaužijeva. Tako za zajtrk jeva ovsene kosmiče, laneno seme, jajca, jabolka, kurkumo, ječmenov puder, kar je dobro za razkisanje telesa – za oba. Toda zaradi večje potrebe po fitoestrogenih bom čez dan zaužila več sojinega mleka, čičerike ali leče kot mož, on pa bo zaužil več beljakovin. Slediti je treba torej načelom zdravega prehranjevanja, vendar pa ni treba, da je to tudi nepraktično in zapleteno.
Katera so po vašem mnenju najbolj pereča vprašanja, povezana z moško prehrano?
V zadnjih letih se ni korenito spremenil samo ženski, temveč tudi moški lepotni ideal. Ne smemo prezreti dejstva, da so modna industrija, kozmetika, agresivno trženje programov za hujšanje, pripravki za krepitev mišic in celo estetski popravki (ki si jih nekdaj za moškega nismo mogli zamišljati) pomembno vplivali na zdajšnjo podobo "idealnega" moškega. V nasprotju s tem se čezmerna teža širi kot epidemija. Zato postavljam vprašanje: kakšna je idealna teža za moške, ali res obstaja – ali pa je to samo mit? Ali je lahko ogroženo tudi zdravje moškega, ki je sicer vitek, vendar ima odvečno maščobo tam, kjer je ni treba? Idealna prehrana za moškega je tista, ki mu omogoči zdrav obseg pasu. Moško zdravje namreč najbolj ogroža maščoba, nakopičena okoli trebuha. Maščobne zaloge, ki se nabirajo na tem mestu, lahko pripeljejo do povečane vsebnosti inzulina, sladkorja in slabega holesterola (LDL-holesterol) v krvi ter do vnetij, ki povzročijo zamašitev žil. Raziskave kažejo, da se z večanjem obsega trupa veča tudi tveganje za nastanek sladkorne bolezni tipa 2, raka debelega črevesa in prostate, vpliva pa lahko tudi na manjšo moško spolno moč.
Kakšna je povezava med prehrano in spolnostjo? Kako velik vpliv ima na spolnost?
Tudi motnje v spolnosti, pomanjkanje libida in neplodnost je mogoče izboljšati s hrano in z naravnimi pripravki. Erektilna disfunkcija pogosto nima povezave z medicinskim stanjem – vzroki zanjo so lahko tudi stres, izčrpanost, prezaposlenost, zaskrbljenost, pomanjkanje energije, čezmerno telesna teža, prevelik vnos alkohola in kalorična prehrana. Na vse te dejavnike lahko vplivamo tudi s prehrano. V primeru neplodnosti mora npr. moški poskrbeti za zadosten vnos cinka in aminokisline arginin, ki ju izgubi ob vsaki erekciji. S superseksi živili pa lahko pripravimo ljubezenske menije, ki bodo "začinile" spolni odnos. To so na primer mandlji, beluši, banane, čili, čokolada, zelena, plave ribe …
Ali je dovolj, če preprosto prisluhnemo svojemu telesu in mu ponujamo tisto, kar mislimo, da potrebuje? Ali pa je bolje, če to prepustimo strokovnjakom?
Seveda je koristno prisluhniti nasvetom strokovnjakov, mislim pa, da je koristno tudi to, da strokovnjak pripravi prehranski načrt, ki upošteva posameznikove individualne lastnosti – tako lahko vsakdo še lažje prepozna hrano, ki mu najbolj ustreza. Najpomembnejše pa se mi zdi, da dolgoročno sledimo zdravemu življenjskemu slogu, vendar ne samo kak mesec ali dva. Predvsem pa prisluhnimo svojemu telesu, ki nam pove, katera živila nam ne ustrezajo, nato pa jih izločimo z jedilnika, sploh če nas pesti migrena, alergija, intoleranca na kako živilo …. Seveda vselej obstaja možnost, da nas telo prevara, zato je dobro poiskati dodatne informacije, pri čemer so nam lahko v pomoč knjige in nasveti strokovnjakov.
Viva predstavlja
Hrvaška zdravnica in nutricionistka Lejla Kažinić Kreho je na londonskem Kraljevem kolidžu magistrirala iz klinične prehrane in je članica Britanskega nutricionističnega združenja. Od leta 2003 živi in dela v Zagrebu, kjer svetuje o prehrani ter si s predavanji, pisanjem za medije in kot avtorica priročnikov o prehranjevanju prizadeva ozavestiti ljudi o vplivu prehrane na zdravje.
Vir:www.viva.si
