V malo galerijo Cankarjevega doma sem prišla le nekaj minut pred predvidenim začetkom. Na hodniku so stali obiskovalci, ki so hoteli kupiti karto pred koncertom, a so morali zaradi velike zasedenosti počakati in ostali, ki so se z dvigalom v majhnih gručah počasi odpeljali proti dvorani. Prevzela sem karto, odložila plašč in se tudi sama napotila proti dvigalu. Nekdanja sošolka s faksa, ki dela tam kot hostesa, mi je predlagala, da zasedem stol v prvi vrsti. Z veseljem sem upoštevala njen predlog, čeprav se je kasneje izkazalo, da bom zelo izpostavljena zvokom iz solistovega saksofona, a tudi to je bila izkušnja posebne vrste.
Dvorana kluba CD je pokala po šivih. Zmanjkalo je stolov, to pa ni niti najmanj motilo obiskovalcev, koncert so pač poslušali stoje. Organizatorji so na oder spravili cel Big Band RTV Slovenija, kot solist na saksofonu in dirigent se mu je pridružil Lenart Krečič, ter posebna gosta basist Boris Kozlov in bobnar Gene Lake. Izvedli so sedem avtorskih skladb, ki jih je Lenart napisal v zadnjih dveh mesecih, za prav to zasedbo Big Banda. Nekatere so nastale posebej za večer v klubu CD.
Začeli so s Straighten up, edino, ki so jo odigrali vsi skupaj, brez solističnih vložkov.Nadaljevali z Lifeway, ki jo je Krečič predstavil kot meditacijo o življenju in življenjski poti. Po umirjenem začetku je skladba pridobila na glasnosti, zvoki inštrumentov so se med sabo prepletali, kot bi hoteli prikazati kompleksnost življenja. Naslednja pesem, s precej plesnim ritmom, je bila edina, ki je skladatelj ni predstavil z naslovom. Sledil je blues Moving up, ki govori o vzponu iz žalostnega v veselo razpoloženje, temu primerna je bila tudi glasba. Po krajši pavzi so nadaljevali z United we stand. Naslov se navdihuje pri ameriškam reku United we stand devided we fall, Lenart jo je predstavil kot naslovno skladbo tega večera, poudaril je pomen združevanja ljudi in vlogo, ki jo pri tem igra glasba. Pri ljubezenski baladi My only giftje solo na trobenti doživeto odigral Tomaž Gajšt. Navdih za naslednjo skladbo, Baobab, je saksofonist dobil pri teh veličastnih drevesih, ki lahko dosežejo tudi več kot 1200 let. Z džungelskimi zvoki in ritmom nas je popeljala v Afriko. Poleg tega si je solist na pozavni, Emil Spruk, nadel usnjeno čepico in med nekakšnim oponašanjem slona na inštrumentu (pozavna je za to res primerna), kričal nerazumljive besede v mikrofon. Po navdušenem aplavzu so zaigrali še eno, avtorski aranžma balade Cheta Bakerja You can’t go home again, ki je nastal okrog leta 2006, med Krečičevim šolanjem.
Kot velika ljubiteljica jazza in Big Bandov sem na koncertu izredno uživala. Specifika tovrstne glasbe so solistični improvizacijski vložki posameznih glasbenikov, ki tako v prej pripravljene kompozicije vnesejo svoj osebni pečat. Odlični gostujoči solisti Lenart Krečič, Boris Kozlov in Gene Lake so navdušili zbrane poslušalce. Tudi člani Big Banda RTV Slovenija so prispevali svoje. Poleg zgoraj omenjenih so sole odigrali še kitarist Primož Grašič, pianist Blaž Jurjevčič, trobentača David Jarh in Dominik Kranjčan, pozavnist Matjaž Mikuletič ter saksofonisti Primož Fleischman, Aleš Suša, Miha Hawlina, Adam Klemm in Blaž Trček.
Čisto na koncu pa imam samo še eno pripombo. Mislim, da bi si Big Band zaslužil večjo dvorano. Sicer je moje mnenje nekoliko pristransko, saj sem bila zaradi sedeža v prvi vrsti deležna res bližnje izkušnje z zvokom, a tako število inštrumentalistov v tako nizki dvorani hitro deluje preglasno.
