Greh je narastel od izvora,
iz veka v vek je bolj strašen.
Planet, krvav od bratomora,
se onečaščen in pijan
vali izven vrtov vsemirja,
zavrženec, v samoto gnan.
Kar gomazi od nas golazni,
na njem oplajamo s slastjo
in koljemo se v borbi glasni.
Naš strup razjeda mu meso,
ves onesnažen je, okužen,
oskrunjeno mu je telo.
V trpljenju se in gnusu muči
in koprni v rešilni dan,
v ogroni reki vroče luči
bi rad okopan bil, opran,
v ozvezdij srečnih jasnem zboru
kot brat očiščen spet priznan.
Nekje pa že šume slapovi
in proti njim leti planet,
deroči že grme tokovi
in kmalu bo od njih zajet.
Ko se požene iz kopeli,
se gol in nov zasveti svet.
(Nevihta sladkih rož: Antologija slovenske poezije 20. stoletja, izbral in uredil Peter Kolšek, Študentska založba, Knjižna zbirka Beletrina, 2006)
Drage bralke, dragi bralci, katere pesmi Lily Novy poznate? Imate radi poezijo? Svoja razmišljanja nam pošljite na vladka@ventilatorbesed.com.
Kvalitetne zapise bomo objavili v Ventilatorju besed.
