Miže pripravim zajtrk,
desetkrat popravljam izbor oblačil,
zapenjam in iščem, umivam, obuvam.
Na pamet narišem še sebi obraz
in spravim razkošje na glavi v red.
Hvaležno pozdravljam načrt dveh ušes,
v enega noter, skozi drugega ven.
Odrtih oči dam poljube v slovo,
osvežena z uspehom
grem v ponovni naskok.
Bom….seveda…takoj….se mudi
….pohiti….najboljše….premisli
….natančno….že včeraj….
Prešine me misel na jutro.
Kakšna sreča, da glava ni žoga.
Brez ušes bi se že kotalila.
Tako pa….
v levega noter, skozi desnega ven.
Vsaj na poti od praga do praga
me milina tišine premaga,
da napolnim zaloge miru, potrpljenja.
Če ni gugalnic, je blizu igrišče,
še badminton in drsališče,
pa rojstni dan ali zabava,
da o lakoti ne govorimo.
Ko kopalnica končno sameva
in je pravljica legla k počitku,
zmagata mir in tišina.
Nasmehnem se tja do ušes,
ležanje na kavču je najlepši ples.
Nekdo prisede, me objame….
še en dan je oddan.
Kje si bil, pogrej me malo,
kaj bova jutri in dneve naprej….
Ne misliva več, dovolj je za danes,
noč je še mlada in midva
sva boljša kakor včeraj.
