Ne govoriva več,
ko naju zvečer
objame tišina
in niti takrat,
ko se hkrati dotikava
iste preteklosti.
Ne govoriva več,
ker sva brez glasu,
kot ranjeni živali
preden zapreta oči.
Ker ni nikjer nobene
nezlorabljene besede več,
nobene sveže poti,
ki bi pognala
kazalce na uri.
Ne govoriva več,
ker lastne misli
manj bolijo,
kot tuje besede
in tudi zato,
ker je molk zlato.
