Zbudilo me je mehko zeleno jutro.
Na mojih vekah počivajo sanje.
Še tople lahko med poljubom popiješ.
Reci mi, da sem lepa, pa čeprav je laž,
ko te vsa frfotava obletavam in mi
ustnice napete žarijo od želje.
Potegni me v svoje naročje in mi povej,
vse bo prav, ko mi skrbi nagubajo čelo
in potemnijo obraz.
Povej mi o dnevu, kako se izteka,
kaj te vznemirja in poganja naprej.
Vedela bom, kako me pogrešaš.
Obstani in s polnim pogledom poslušaj,
ko zamaknjena spet žuborim svoje zgodbe
preden potihne z menoj ves večer.
Brez prošenj in moledovanj, rotenja,
nenehnih iskanj, ker veš, da si želim,
da nad vsem tem lebdiva v svetu
harmoničnih valovanj.
