Zgodbe iz visokih trav
Iz tistih časov, ko so bile trave še visoke,
ko smo bili s čebelami med delom iz oči v oči,
so ostale trave in ostale so čebele,
naše oči, ušesa in nosovi so se dvignili nad travnik,
nad to toplo mešanico vonjev, slik in glasbe,
ki si jo še vedno tkejo prebivalci tega raja.
**
Nič ni lepšega od božajočega vetra,
ko pomladno svež in zaletav
brzi med napetimi popki,
ki polni soka čakajo na veliki pok.
***
Sloneti ob deblu in gledati kako odteka voda po strugi,
pustiti, da čas premika sence dreves na pobočju.
Ko zagledaš zver, ki se spušča proti tebi,
splezaš na drevo in od zgoraj poslušaš rjovenje
in čez čas moledujoče cviljenje osramočene mačke.
****
Ko na razpotju ne veš kam, levo ali desno,
takrat se odpravi naravnost.
Povsod so ravnine in vzpetine, so gore in doline, je dež in sonce.
Ti si edina stalnica in glavna spremenljivka na poti.
*****
Mlade noge lahkotno poskakujejo po klancu proti vrhu,
nič jih ne zmoti, ne spotakne jih kamen,
ne zaustavi pekoča bolečina v mečih.
Klanci skozi čas ostajajo isti, noge pa so vedno
bolj utrujene in breme na plečih vedno težje,
tudi kamni postanejo večji, komaj še dvigneš
stopalo dovolj visoko, da stopiš čeznje.
Čas pa mirno in vztrajno teče mimo in vedno bolj prehiteva.
******
Daleč pod njenimi krili so trdna tla.
Topel zrak jo še kar dviguje in njen razgled je vedno širši,
obzorje je zdaj res v daljavi. Leteti. Dihati prostranstva.
Biti majhen a vseeno poln veličine neskončnosti.
*******
Ko dolgi dnevi zmehčajo prekratke noči, ko slišiš kako teče sok po deblu,
kako se jabolko debeli, kako metulj srka medičino
in se pajek ziba skozi zrak, ko si del tega stvarstva,
okoli tebe se rušijo zidovi, padajo granate in jočejo matere za svojimi sinovi,
ti pa še kar stojiš in gledaš nekam, kamor ne vidiš.
********
Vsi bregovi so utrjeni, vsi jezovi obnovljeni v pričakovanju hudourniških izlivov,
da mogočna deroča notranjost ne bi izpodjedla temeljev mirnega vsakdana.
*********
Biti zvezda v rimski cesti, biti drobec v puščavskem pesku,
biti osminka v melodiji ljubezni, črka v novem romanu.
Biti nevidni del nečesa velikega.
**********
Srebrne spominčice se svetlikajo skozi presledke
med ravnokar obzelenelimi grmi,
njihova zgodba je zdaj že preteklost
ki na površini dobiva prevleko zamolkle pozabe.
***********
S pogledom na potujočih oblakih,
z rokami med upognjenimi travami in toplo zemljo
poslušaš gomazenje mravelj, gosenic in polžev pod svojimi stopali,
vohaš znoj pregretih dreves, ki zibajo svoje veje nad tabo,
v upanju, da najdeš spravo med seboj in svojim koncem.
