Srebrne spominčice se svetlikajo skozi presledke
med ravnokar obzelenelimi grmi,
njihova zgodba je zdaj že preteklost
in na površini dobiva prevleko zamolkle pozabe.
Cel gozd neodgovorjenih vprašanj ostaja na drugi strani
in nikoli, res nikoli jih ne bo odgrnila sedanjost.
Njihova srebrna doživetja ne bodo sedla med besede
in skupaj z njimi oblila svežih zelenih listov,
besede ne bodo prebrane med kuhanjem kreme,
ki bi preprečila poškodbe zaradi vročine in pesticidov,
zaradi stresa, puščavskega peska in prihajajoče umetne inteligence.
Ker srebrne spominčice niso več sinje modre,
njihova stebla niso več pokončna,
to niso spominčice iz objave z enim milijonom ogledov.
Vse je že zdavnaj mimo…
