Medtem ko libanonski prodajalec sadja
razlaga, kje v Berlinu dobiš najboljše falafle,
si sezuješ čevlje (kar nima nič opraviti z vero)
in zariješ globoko v jezersko obalo.
Zemlja je krhka, ranjena, a ostra z nevidnimi
robovi svoje skorje. In v vetru puščavski pesek nosi Baltik v tvoje naročje.
Vse je polno.
Tudi usta prežganih besed,
mostovi osamljenih nasmehov.
Dolga branja pred dolgimi vrstami poslušalcev, režejo nebo in ga delijo.
Še vedno v dva pola.
In si malo vsega.
S svojo mimiko odganjaš
tuje zgodbe v prazne žepe poletja.
