Brišem prah s prebranih knjig.
Njihovo življenje raste, naslovi
se množijo, besede dobivajo stavke,
imena svoje razlage, zgodbe mehke
in trde platnice. Napisano odnaša
in prinaša trenutek, izkoriščam
besede, kot one izkoriščajo mene.
Počasi odstranjujem prehode,
kadar občutim, da izgubljam.
Spet drugič odprem meje, ker sem
take volje, da me razveseli že sonce,
ki pogleda čez ograjo.
Vem, da so strani označene.
In vem, da je nekje zapisana
stran, ki je ne želim prebrati.
Stran o mojem življenju.
(Lucija Stupica, iz pesniške zbirke Vetrolov)
