Maja Drolec: kritika
Elif Shafak; Otok pogrešanih dreves
Elif Shafak (1971) je ena najvidnejših sodobnih turških avtoric. Njeni romani, prevedeni v slovenščino, so: Kako ostati priseben v dobi delitev, 10 minut, 38 sekund na tem čudnem svetu, Tri Evine hčere, Bolšja palača, Čast, Pankrt iz Istanbula, Štirideset pravil ljubezni, Otok pogrešanih dreves, itd. Romaneskna stvaritev turške literarne mojstrice se je uvrstila v ožji izbor za nagrado costa (2021), v ožji izbor ženske nagrade iz leposlovja (2022) ter v širši izbor za nagrado ondaatje (2022). Zablestela je tudi v knjižnem klubu Reese Witherspoon.
Roman Otok pogrešanih dreves, v katerem se prepletejo korenine fige, ki raste sredi taverne ob robu ciprske Nikozije, so kot korenine družine, ki se razrašča na obe strani razdeljenega otoka, in korenine države, v katero leta 1974 zarežejo usodne spremembe; 44 000 ljudi je mrtvih, 160 000 Grkov se je iz severa preselilo na jug, 50 000 Turkov pa se je preselilo na sever. Trpela so tudi drevesa, ne samo ljudje.
Dogajanje romana je postavljeno na Ciper in v London, spremljamo zgodbo Grkinje Defne in Turka Kostasa, ki sta se tik pred izbruhom državljanske vojne (1974), ko sta imela komaj 17 in 18 let, zapletla v prepovedano ljubezensko zvezo, in njune hčerke Ade (16 let, ko pri uri zgodovine pri ge. Walcot ob temi o migracijah in generacijskih spremembah dobi živčni zlom in kriči, da je vsem v razredu zaprlo sapo. Še sošolec Jason, ki je velikokrat tepen, ima modrice od očetovih rok po celem telesu, je tiho.)
Kostas in Defne živita petindvajset let ločena drug od drugega, (razlog je politične narave; vojna med Grki in Turki otok Ciper razdvoji. Kostasova mama je sama vzgojila tri sinove, ostal ji je le Kostas, ki ji ni mogel povedati, da se je zaljubil v turško muslimanko, tudi Patagiotin gluhi oče je nesrečno končal ob rožičevcu, zato s sinom odideta v Anglijo.
Ob Kostasovem odhodu v Anglijo Defne izve, da je noseča, a ji ne uspe prekiniti nosečnosti, ker v taverno Pri veseli figi nasilno vstopijo sovražniki in ubijejo lastnika Ysufa in Yiorgosa, ki sta za Defne tvegala življenje. Defnejinega sina posvoji britanska družina, potem pa je dveletni umrl za malarijo, pokopan pa je tam, kjer so pokopani otroci; več sto britanski dojenčkov na Cipru.
Defne je arheologinja, deluje v skupini, ki išče ostanke umrlih z organizacijo OPO. Med drugimi išče tudi svojega otroka in prijatelja Yusufa in Yiorgosa. Ko se s Kostasom, (ki preiskuje, ali in kako je mogoče s figami omejiti izgubo biodiverzitete po Sredozemlju, na Cipru pa je krčenje gozdov resen problem,) ponovno srečata, se znova vzljubita, odideta v Anglijo in se poročita. Dobita hčer Ado. Ne razideta se do Defnejine smrti, ki je bila podobna samomoru – njena smrt je posledica preživetega trpljenja; Defne je imela dovolj ljubezni, a pod površjem jo je nekaj dušilo, to so: preteklost, spomini in korenine.
»Če so družine kot drevesa, kot pravijo, razraščene strukture s prepletenimi koreninami in posameznimi vejami, ki štrlijo pod čudnimi koti, so družinske travme kot gosta, prosojna smola, ki kaplja iz zareze v lubju. Curljajo čez več generacij.«
Del zgodbe nam pripoveduje figa. Prvoosebna pripovedovalka figa s svojimi dolgimi koreninami in daljšim življenjem od ljudi tipa in razume svet zelo na široko, ve za dogodke in pozna zgodovino, stopa v odnose in goji čustva. Njena metaforika je večplastna. Potem, ko je dolgo ukoreninjena, ji vojne razmere ne prizanašajo, vendar jo rešijo in jo z roba Nikozije, kjer je bolehala v neki priljubljeni taverni, s poganjkom preselijo v London. Na podobne načine se vkoreninjano in izkoreninjajo ljudje, se izgubljajo, izginjajo in pogrešajo, da bi se nekoč morda spet našli na poti drug k drugemu.
Figa – drevo, ki je nekoč raslo v taverni Pri veseli figi, katere lastnika sta homoseksualca Yusuf inYiorgous – Turek in Grk, ki tragično končata svoji življenji v vodnjaku. Na Cipru se odvija ljubezenska zgodba mladih – Defne in Kostasa, ki se srečujeta naskrivaj, pozneje pa sta (novi) dom našla na vrtu družinske hiše v Londonu. Defne, ki je v raziskovalni skupini OPO raziskovala smrt na tisoče Ciprčanov, pogovarjala se je z ljudmi, ki so najbolj trpeli in so se jim spomini kot trščice zagozdili pod kožo, nekateri so preteklost potlačili. Od vseh teh zgodb Defne postane alkoholik. Dogajanje ves čas preskakuje med preteklostjo in sedanjostjo, se seli s Cipra v London in nazaj, vrzeli v zgodbi pa zapolnjuje figa, ki ni le pripovedovalka, temveč tudi metafora, saj se – tako kot izseljenci – trudi pognati korenine in se prilagoditi tujemu okolju, obenem pa s seboj nosi nezaceljene rane in travme. Tako kot figa, ki za preživetje v tujem okolju potrebuje Kostasovo pomoč (Kostas je obseden z rastlinami, objavil je že 20 knjig kot ekolog in botanik, raje ima družbo dreves kot ljudi), tudi človek ne more preživeti brez rame, na katero se lahko nasloni, oziroma sogovornika, kateremu se lahko zaupa. Kostas pred preteklostjo in z njo povezanimi travmami beži v svet narave, Defne se zateka v svet alkohola, obvarovati želi hčer, zato Ada do najstniških let ne izve nič o domovini svojih staršev. Njeno radovednost nekoliko poteši šele materina sestra Meryem, ki pride na obisk v London in jo seznani s ciprsko kuhinjo, obenem pa ji razkrije razloge; tako za materin molk kot tudi za pretrgane vezi z Defnejino in Kostasovo družino. Z Ado odideta k jasnovidki in izganjalcu, ker je Ada kričala pri zgodovini, a ni uspelo, ker so džini pametni, sta se pa Ada in Meryem ob druženju zelo zbližali.
Narava v podobi fige je na koncu tisti element, ki prinese ponovno zbližanje očeta in hčere, ki sta po hudi izgubi živela nekako vsak zase oziroma drug mimo drugega. Oče hčeri pove, da je deblo drevesa simbol stalnosti pri človeku, veje so hrepenenje po spremembah, po občutku svobode, korenine pa ponazarjajo povezanost čustev s svojim poreklom, identiteto in običaji. Ada ima vse, tudi radovedna je, in to očeta veseli.
Pisateljica Elif Shafak izpiše bogato, čarobno, ganljivo pripoved o pripadnosti in identiteti, ljubezni in travmi, spominu in pozabi, naravi in prerojenju, avtorica v zgodbo spretno vpleta zgodovino Cipra ter zanimivosti iz sveta narave. Tako kot je na Cipru vse manj dreves, ker so jih nerazumno posekali, tako je bilo tudi vse manj zaupanja med Turki in Grki. To je nekako osnovna premisa veličastnega romana.
Roman Otok pogrešanih dreves je izdala založba Sanje.
