»AL LEPŠI OD URŠKE BILO NI NOBENE«
*Res hudo je, če prelep si za ta povprečen svet
**Prvo nedeljo malega srpana omenjenega leta 1547 se je sešla v Ljubljani na Starem trgu po davni navadi vsa soseska pri vodnjaku, ki ga je krasila lepa lipa. Tu so ob prijetni godbi uživali jedila, ki so jih prinesli s seboj, in kramljali po nekdanjem običaju v prijateljski zaupljivosti, namesto katere se dandanes žal od malega povsod vriva francoska nezaupnost, slepilna udvorljivost, zakrinkana zvijačnost in hinavščina poleg prekletega machiavellizma. Razveseljevali so se po dobri stari kranjski šegi, to je v pošteni, odkritosrčni dobrodušnosti in iskreni prijaznosti, in se po obedu zabavali z navadnim plesom.
Nekoč je tja zašel čuden mož. Mimo Beograda in Donave je priletel po Savi prav do Ljubljane. Ljudi je prav prijazno nagovarjal. To ni bilo združbi niti najmanj nevšečno in se ji ni zdelo nič čudno, saj je bilo po običaju vsakomur dovoljeno udeležiti se splošne zabave. Najprej je zbrane prav vljudno pozdravil in vsakemu prijazno stisnil roko, a ob dotiku je spreletel vse nenavaden občutek, nekaka zona ali groznični nemir, zakaj tujčeve roke so bile čisto mrzle in mehke.
Evforija na plesišču v disku narašča. Polko zamenja rokenrol in tehno, vsi plešejo in se zvijajo. Vse se prepleta, gibajo drug čez drugega, glasovi kričijo, le malo besedila ima ta glasba, samo hrup na najvišjo glasnost. Evforija narašča in doseže višek ob polnoči, potem pa divje nadaljuje do jutranjih ur. Največ je ledra; v rdečem ali črnem, z visokimi petami se vrtijo; od petnajst, do šestdesetletnic, plesalci so kot akrobati; malo na tleh, malo v zraku.
Prav izstopa pa tista bejba, tamle v kotu pri izhodu v belem. Modri lasje plapolajo čez vitki pas, sončna očala na čelu, vonj po parfumu ji edini dela družbo, ona pa nedolžno pogleduje po parih, po fantih in moških, žveči čigumi, se praska po čelu, vsak noht je drugače obarvan, lepo spedenana, ni kaj, pogleduje naokrog kot nedolžno dekletce. Misli, da jo v tem lajt šovu ne prepoznajo, a se moti. Oh, koliko žensk jo pozna, ker so prejokale cele noči, ko se je spentljala in jim jemala fante in može. Vsak ji je nasedel, a le za kratek čas.
Menda je to Urška, ki je sicer lepa, mlada, a razvajena, da ji ni para. Premišljuje, s kom bi plesala, oh, sploh ne bi plesala, vse že pozna, a ne najde kmalu dovolj bogataškega tipa z lamborghinnijem, ferrarijem, jaguarjem, pha, kaj mercedes niti BMW ji ni zadosti. Tedaj nekdo vstopi. Visok tip v črnem ledru. Mogoče se bo vrgla na motorista ledrastega v črnem in z mašino na dveh kolesih. Ja, poglej jo tičko, nekaj govorita, on se ji celo prikloni, umaknila sta se k šanku pa še malo za vogal, prižgeta eno dobro džolo, zdaj bo pa že.
»Kva je, a bi mal zaplesala? ji pravi koščen tip v ledru, ona pa vsa goreča: »Ja, pa bi,« in si misli, da je končno prišel en malo manj klasičen tip. Ta bo pravi, da ga omreži. Pa saj bomo videli, da ga je končno staknila, ki bil ji je kos. A, pazi, za vsako rit palica raste.
Bend špila kakor nor, od činel iskre letijo, iz kitar se dim vali, saksofoni divjajo, luči se prižigajo in ugašajo, na plesišču čedalje večja gužva, in najhitreje se vrtita naša junaka; Urška nališpana, sicer kislega obraza, a dokaj prešerna, in še nič lepe narave, mimoplešoči jo dobro poznajo, tičico, soplesalec pa hladen in jeklen, širokih ramen, okovanih škornjev in drznega pogleda. Plešeta, se malo pogovarjata in nič ne skrivata.
»Malo postojva, noge me že bolijo«, začivka Urška, jekleni mož pa pravi, da se jima mudi, ker mu bo zmanjkalo gandže in morata ponjo. Slišal je za dobro robo tu blizu. Pa še kakšen pir bi se prilegel. Pol pa k njemu domov, ga prav zanima, kje se bosta dala dol. Mu je znano, da rada da. Ve, da je bejba sicer lepó nališpana in na zunaj prikupna, vendar po mišljenju in nraveh nelepa, prešerno dekle, ki je kaj živega in razposajenega vedenja in ki je namesto deviško in vzdržno, živela razuzdano.
**Mlada lahkoživka in vesela ptičica – njeno pravo ime je bilo Urška Šeferjeva – se je znala njegovemu vedenju prilagoditi in vsem norčavim burkam priravnati, tako da je vse kazalo, češ enako bi se z enakim ne moglo nikdar bolje ujemati in združiti.
Ko sta odplesala najprej nekaj rajev po navadnem načinu, sta se spustila polagoma v obsežnejši ples in začela krožiti vedno dalje od prostora, ki je sicer omejeval raj. Tako sta privršela od imenovane lipe mimo stiškega dvorca proti Ljubljanici; le-tu sta, kakor se pravi, pomêla – Bog daj, da ne za večno! – zakaj vpričo brodnikov, ki čakajo le-ondi zmerom pripravljeni za prevoz, sta skočila v Ljubljanico in izginila gledalcem izpred oči.
A tudi pozneje jih ni bilo več videti. Ob tej dogodbi se je družba tako zgrozila, da je bilo raju še tisto uro konec in si nihče ni upal več začeti ne plesa ne zabave.
Posihmal pa so ti sestanki in vesele zabave sploh povsem prenehale. Mlademu svetu pa je služil ta grozni primer kot strašilni nauk, naj se ogibljejo razuzdanosti in goje vzdržnost.
Po plesu in dveh pirih sta sedla na motor, tipček pljune slino in velik kos zvečilne gume ter zakurbla. Plin pohodi do tal, da se ga Urška komaj utegne prijeti za njegov ledrast pas in oddrvita stran. Folk samo strmi, kaj za vraga tako nori.
Že naslednje jutro so ljudje govorili, da, kjer je most čez Savo, so neurejene bankine in asfaltne izbokline ter pretirana hitrost je botrovala, da je jekleni mož zgrešil most. Vsem se smili ubogo dekle pa oče in mama pa dedek – direktor, saj ne veš, kaj bi jim rekel. Bogat pogreb. Vse za dobro otrok. Tipa pa niso poznali, le kdo bi bil? Kaj pa so njegovi starši? Verjetno bogati, vsaj tako se je obnašal. Pa motor, hja škoda ga je.
Seveda pa ena zgodba ne povzroči konca. Urške so vsaj za vikend še vedno v ekstazi, fantje divjajo z motorji, punce mečejo v rokenrolu, da si skoraj zlomijo pleče, samo da se žura, naj gre vse v maloro; s travo, gandžo, LSD-jem ali ekstazijem. Tudi ata in mama kakega prižgeta, pa rukneta že zjutraj vsak en šnopc. Če je večji praznik, pa nazdravijo s črtico koke, za čez pa viski ali konjak.
Adijo pamet, samo enkrat se živi!
Zapisala: Maja Drolec
*Andrej Rozman Roza; Urška
** Janez V. Valvasor; Slava vojvodine Kranjske
