Režija: Žiga Divjak
Koprodukcija: Slovensko mladinsko gledališča in Maska Ljubljana
Besedilo je nastalo na podlagi pričevanj, zbranih v bazi podatkov Border Violence Monitoring Network.
Igralska zasedba: Primož Bezjak, Sara Dirnbek, Maruša Oblak, Matej Puc, Vito Weis
Ljudje, ki so prepešačili pol sveta, da bi pobegnili pred vojnami, preganjanjem, nasiljem in uničujočo revščino, zadnjih dobrih sto kilometrov poti, ki jih v Bosni in Hercegovini še loči do njihovega cilja v Evropski uniji, imenujejo gejm (iz the game – igra).
Gejm nima pravil, zakoni ne veljajo, policijska pooblastila so neomejena, nasilje vse brutalnejše, nevarnosti vse večje, možnosti pa vse manjše in poti čedalje bolj oddaljene… Številni poskušajo večkrat, tudi dvajset-, tridesetkrat: enkrat jim mora uspeti.
Za marsikoga se gejm konča usodno. Na naših mejah je po dostopnih podatkih življenje do zdaj izgubilo okoli dvajset ljudi.
“Nizajoče se izpovedi se postopno nalagajo druga na drugo, […] posamične epizode […] pa medtem postajajo vedno bolj srhljive […] – in pretresljive. Toda to pač ni predstava, ki bi želela biti prijetna – v resnici se začne ravno skozi omenjeno “togost” odstirati tudi spoznanje o popolni brezbrižnosti “sistema” do pravnih in etičnih načel, ki se vse bolj razrašča tudi na našem lastnem pragu.” (Gregor Butala, Dnevnik, 17. 6. 2020)
Če je predstava Gejm ob svoji uprizoritvi predstavila begunstvo ljudi, katerih domovanja in vzroki, vzgibi za njihovo migracijo so nekje daleč od nas, je danes problem begunstva, beguncev nekaj, kar se je začelo dotikati vsakogar od nas. Begunci, ki danes prihajajo v naše kraje, so posledica vojne, ki je tako blizu, da imamo občutek, da jo lahko slišimo, da lahko vonjamo vonj smodnika. Je to begunstvo drugačno ali je samo naš pogled na begunce postal drugačen? Če se je s težavo beguncev, migrantov takrat ukvarjala ozka skupina, običajno nevladnih gibanj, jemljemo današnje begunce kot naš skupni, človekoljubni problem. Kaj se je v tem času spremenilo? Smo se spremenili mi ali so se spremenili begunci?
Sama predstava gotovo ne da odgovora na to. Zagotovo pa v marsikaterem gledalcu sproži to vprašanje. Gejm, igra brez pravil, oziroma igra, kjer se pravila pišejo sproti do neke mere res spominja na računalniške igrice, kjer akter po vsakem neuspelem poskusu začne igro znova, dokler ne uspe obiti vseh pasti in doseže željeni cilj. Ali pa je njegova igra kruto prekinjena s smrtjo. Pa tudi dosega cilja še ne pomeni, da je njegov problem rešen. Zelo pogosto je prihod v azilni dom prihod v nov začaran krog čakanja, vsakodnevne brezplodne rutine praznega življenja, ki se je omejilo na posteljo in tri obroke dnevno.
Igra pokaže, kako nesistematično, oz. sploh ni rešen problem beguncev, migrantov, kako ljudje, ki po uradni dolžnosti prihajajo v stik s temi ljudmi, tudi sami ne vedo, kaj in kako in zakaj. Pri gledanju predstave človeku nehote uidejo misli na tako imenovan »Zambardov« eksperiment, v katerem obmejni organi iz običajnih ljudi, očetov, mož, ki naj bi skrbeli za red in varnost, postanejo brezčutni mučitelji. Do kakšne mere je to vedenje, obnašanje institucionalizirano, ali gre zgolj za mižanje na obe očesi odgovornih, ali načrtno maltretiranje in mučenje z željo igralce izključiti iz igre, odvzeti voljo do igre?
Odgovora na to vprašanje v igri ne izvemo. Odgovor je prepuščen naši presoji. Snovalci igre v tem času udobno sedijo v svojih foteljih s kozarcem 25-let starega whiskija v desni in kubansko cigaro v levi roki, na njihove račune pa neslišno pritekajo dolarji od trgovanja z nafto, orožjem, od izkoriščanja tretjega sveta.
Predstava je bilo pri občinstvu sprejeta lepo.
Zapisala: Maja Drolec
