SLAVENKA DRAKULIĆ; DORA IN MINOTAVER
Dora Maar, modna in reklamna fotografinja in slikarka, je leta 1959 prišla iz psihiatrične bolnišnice, kjer so jo zdravili z elektrošoki; to je bila tedanja moda zdravljenja psihe. Hotela se je ponovno postaviti pred zaslonko fotoaparata in pogledati vase. Želela je obuditi spomine na zgodbe iz preteklosti, tako da jih bo zapisala v hrvaščini v črno beležko, morda bo tudi sama bolje razumela, zakaj je doživela duševno krizo, zakaj se je umaknila v svoj svet.
Je res ljubila preveč? Je res ljubila minotavra Picassa in ne Pabla? Fotografski jezik je njen edini pristni jezik. Toda ko je dopustila, da ji ga odvzamejo, ni samo onemela, temveč je postala drug človek. Ta jezik ji je odvzel Picasso, ki je v romanu Minotaver; iz grške mitologije pol človek, pol bik, žalostna zver, ki žre človeško meso, tava po neskončnih hodnikih brez družbe, brez ljubezni, brez upanja. Njemu, tej samozadostni zveri v človeškem telesu, je dopustila, da ji je surovo iztrgal jezik, ji izkopal edino oko, s katerim vidi, oko fotografskega aparata. Počuti se kot žrtev, večkrat tudi kot francesa, za katero ji je povedala mama; francoska prostitutka v Argentini. Picasso pa je ujetnik svoje ustvarjalnosti, veliki slikar vseh časov ne le v nadrealističnem gibanju Francije v tridesetih letih. Energijo je črpal iz ljudi in svojih muz: Olge, Marie-Terese, Dore, Francoise, Jacqueline.
Dora Maar se je rodila v Parizu, leta 1907, očetu Hrvatu in materi Francozinji. Zaradi očetove službe in mamine želje po bogastvu so se preselili v Argentino. Bila je očkova deklica, njena sobica je imela steklene stene z zaveso, od koder je večkrat slišala ljubljenje ali prepire staršev. V tej stekleni kletki, kjer je bila izpostavljena očetovim moškim pogledom in materinemu nadzoru, a obenem ji je pomenila zatočišče, se počuti nelagodno in že kar zgodaj, kot dvanajstletna deklica, se skrije za objektivom fotografskega aparata, ki ji potem večji del življenja pomeni ščit pred ljudmi.
Večkrat v življenju se počuti kot francesa. V začetku je verjela v brezpogojno žensko ljubezen, ki je v trideset let starejšem Pablu Picassu ustvarjala neprebojen ščit. In tako je lahko v njem neovirano rastla sebična in razvajena pošast. Očarana ga je opazovala, kako si češe in vlači dolg pramen las čez zaobljeno lobanjo, nasajeno na nizko, zbito in napeto telo, on pa jo je opazoval kot predmet. Picasso je komajda priznaval Matissa in ni imel volje, da bi se ukvarjal s slikarstvom ženske, ki se na platnu poigrava z barvicami, razen če je ne bi s tem nameraval narediti za svoj plen.
Naslikal je surovo risbo ženske in moškega z bikovo glavo z naslovom Dora in Minotaver. Dora jo obožuje in hkrati sovraži, kajti nikoli se ne bo ločila od nje. Bik s silo odriva ženskine noge in jih še bolj razmika, ne da bi popolnoma razkril njeno spolovilo, z drugo roko pa sega po njenih prsih. Ženska se ne upira, vendar ga ne gleda. Očitno je, da ne more nič drugega, kot da se prepusti močni živali, za katero se ne ve, ali jo bo v naslednjem hipu razčetverila, ugriznila ali posilila. Kot bi ji govoril: »Ti bom že pokazal, izkusila boš mojo moč. Ne moreš me zapeljevati brez posledic. Tvoj gospodar sem. Podredil se te bom.« Vendar njeno belo telo ne kaže napetosti, temveč prepuščanje.
To je njuno perverzno razmerje. Prevladovanje, podrejanje sedmih let. Picasso ne išče razumevanja, ampak samo oboževanje. Ima svoj harem, ki se razkazuje moškim, jih zapeljuje, sodeluje v seksualnih eskapadah. Dora ni hotela sodelovati, ni hotela biti izpostavljena, v družbi se je skrivala za fotografskim aparatom, bila je ponosna, arogantna in eksotična fotografinja. Čeprav je tudi ona umetnica, težko sprejema Picassovo voajerstvo. Bila mu je pokorna. Predala se mu je na milost in nemilost, njen obraz na njegovih slikah se je začel maličiti, dokler nazadnje ni postala komaj prepoznavna pošast. Picasso ni poznal usmiljenja. Izpostavil jo je posmehu, ko jo je slikal z žalostnim pogledom. Zanj je bilo slikanje magično dejanje, ki ni dopuščalo niti malo prostora drugemu. Bil je samo on in njegova lastnina na platnu. Njegova želja po posedovanju je bila brezmejna, spolnost mu ni zadoščala, in sčasoma je za drugega človeka postala lahko nevarna.
Dora je najsrečnejša, ko ustvarjata fresko Guernica – sliko o španski državljanski vojni za razstavo v paviljonu v Parizu – simbol upora proti zlu. To je bil zanjo občutek harmonije, ki ni izvirala iz telesne bližine, temveč iz razumevanja med človekoma, ki ustvarjata skupaj. Sporazumevala sta se s pogledi, kimanjem z glavo ali gibom rok. Fotografirala ga je na leseni lestvi, med čepenjem, v kotu ateljeja ali ob nenavadnem gibu. Njuni telesi in njune roke, osredotočeni na platno, so sledili misli. V teh trenutkih je bila bolj zadovoljna, kot kadar sta bila v ljubezenskem objemu. Pomislila je, da je spolnost za njiju samo nekaj na poti k še močnejšemu občutku bližine. Kajti kadar občutiš drugačno bližino, postane telesna bližina samo površen izraz razmerja, dotik kože in ne dotik bitja. Pri ustvarjanju Guernice ni bil Minotaver, ona mu ni bila podrejena, saj je tudi sama ustvarjala. A po Guernici Dora začne umirati. Spoznala je, da je ta pošast nameravala izsesati njeno ustvarjalnost, njene ideje in vse, kar je bilo v njej, ter potem izpljuniti luščino. In tako je ostala prazna kot polžja hišica.
Dopustila je, da je postal njeno središče, namesto da bi sama postala svoje središče, kar mora biti vsak umetnik. Picasso ni hotel, da bi bila Dora njegova partnerica, temveč ženska, ki se mu bo popolnoma podredila. Ne priznava njenega telesa, saj jo vara, ne prizna je kot umetnice, saj moški ne zmorejo prenesti poraza, da so lahko ženske enakopravne umetnice, in tako dvojno ustvarjalne. Močno jo je ponižal in postajala je depresivna, izgubljena in nedejavna. Od njega, kot človeka, je dobivala le drobtinice pozornosti, ostanke čustev, od njega-umetnika pa ponižanje. Pot od zanesene deklice na plaži do Minotavrove ujetnice, jokavke, nosilke norih klobukov (ki jih je izdelovala njena mati) in grotesknega trupla, ki je že brez obrisov ženske. Tako spontano se je je rešil. Kot umetnico je ni jemal resno, kot žensko pa jo je izrabil do popolne izčrpanosti. Kasneje si je očitala, da niti sama sebe ni jemala resno, saj se ni dovolj posvečala umetnosti, sicer ne bi pokleknila in se mu popolnoma vdala. Frida je obdržala umetnost, ona pa ne. Druga napaka pa je bila ta, da si je želela partnerja, ne samo ljubezensko razmerje, in je verjela, da je to mogoče, a Picassova edina prava ljubezen je bilo slikarstvo.
Za Picassom ji je ostal okus po porazu. Zlomil jo je kot umetnico, nato zavrgel kot modelko in ljubico. Strah jo je bilo pred zavrženostjo, izgubljala je samozaupanje v svojo izobrazbo, nadarjenost, uspešnost, samostojnost, samozavest, ugašala je kot ženska in kot umetnica. Še vedno si očita, da ni spregledala znamenj njegove okrutnosti. Je bila temu kriva ljubezenska zaslepljenost in ambicioznost? Je bila pripravljena biti s Picassom, tudi če je izgubila svojo osebnost? Postane nevidna.
Dora, predstavlja femme fatale, ki je postala žrtev svoje lastne strasti. Ponosna in ošabna, naivno iskrena, lažnivka, za krinko hladnosti, ljubosumna nečimrna ženska, vendar taka, ki se ne bori več, temveč odneha in se prepusti svojim šibkostim. Po tridesetih letih, ko je Picasso umrl, ga ni imela s čim objokovati, namreč vse solze ji je ukradel in jih zmetal po svojih portretih.
Napisala: Maja Drolec
