Maja Drolec; Jeben lajf
Roman
Založba Hirondelle je v mesecu juniju izdala knjigo Jeben lajf pisateljice Maje Drolec. Tematika, ki jo obravnava roman Maje Drolec, je aktualna in privlačna za širši krog bralcev. Roman je nastajal v okviru delavnic kreativnega pisanja – Draguljarnic, pod mentorstvom Gabriele Babnik.
Drage bralke in bralci, upamo, da so se Vam odlomki iz romana Maje Drolec Jeben lajf (Hirondelle, 2024) zdeli zanimivi in da boste uživali ob branju. Več si lahko preberete v romanu, ki si ga bomo verjetno zapomnili po njegovi iskrenosti in neposrednem slogu, hkrati pa vsebuje tudi kanček kritične ostrine!
Maja Drolec je nekje izrekla: “Če s to knjigo rešim enega mladega človeka, odvisnika od drog, potem sem rešila svet!” v knjigi je ogromno odhajanja in to boli najbolj od vsega. Biti sam ….
Mojca je rekla Štefanu: “Te je že kdaj kdo v življenju zapustil?” Rekel je, da ne. “Potem vem, da ne veš, kako to hudičevo boli.”
Za svoj izvod pišite avtorici na naslednji naslov: [email protected]. Veseli bomo vašega odziva in nakupa knjige!
Vabljeni k branju spremnega zapisa kritike Dr. Igorja Čuhaleva Družinska vijačnica – JANTARNA LASTOVKA – https://jalastovka.si/druzinska-vijacnica/
Odlomek iz romana, 1. del
Luka
Kadar ti življenje polzi med prsti, se naučiš živeti trenutek. Nič ne izgubiš zdaj, ta trenutek, vse si že izgubil ali pa še boš. Ne rabiš teči, senca je počasna, nikdar ne ujame tvojih misli, ko znaš teči, se nikoli ne predaš, ko znaš teči, delaš samomor, lep si samo, ko se rodiš …
Te besede sem prebral v knjigi Balkonci Esada Babačiča. Car. Sam je pa zgubu prjatla. Pa še te njihovi balkoni, a so oni res sam za na balkon? Sej jih neki poznam, teh čifurjev, so kar frajerji. Tuki pr nas žvijo, k so jim doma vse zjebal s tisto vojno. Trudimo se, pa ne moremo biti mi. Imamo pravice, imamo svobodo, možnost izbire, pa še zmer ne mormo bit mi… pizda, je to zajebano, … ker se trudimo, preveč trudimo … in izgubljamo dostojanstvo …
Ampak Esad je kr mal osamljen v tistem muzeju. No, za razmišljanje ma pa dost cajta. Se mi zdi brihten tip, se dobr spomni, kako je blo s punkom, ja, je bla kr revolucija. Moja tastara ga nista tolk u živo dožvela, sta bla še skoraj otroka, mami sploh ne, k jo je njen fotr u delavnco gonil žlajfat, kje je mela pa cajt musko poslušat, ampak tista muska je bla res dobra.
Moj fotr že, ta je bil zmerom modern, si je sam radio kupu s štipendijo, pol je mel pa cele noči prižganega, tud če ga ni poslušal, tistga 1973. leta k so začel z Valom 202, pol ga je pa dedi hodu ugašat sred noči. Fotr je tud na koncerte hodu, mi je pravil, da se mu je v spomin najbolj vtisnila Tina Turner v Hali Tivoli pred skoraj petdesetimi leti. Pa v diskote je hodil; Šporna je imel v sosednji vasi, ena najstarejših diskotek je bila Stopoteka, kasnejša Palma, kjer so vrtel najpopularnejši pop-rock, nastopal so tud najbolj priljubljeni glasbeniki: Mladi levi pa Pavle Kavec in trio Oko, Tomaž Domicelj in Janez Bončina Benč. Najbolj legendaren pa je bil Jam session Blood, Sweat & Tears z Mladimi levi 19. junija 1970.
Fotr je pripovedvou, da se spomni enga Benčevega koncerta, ko se je po nastopu polil s pijačo, se šel ven na zrak sušit, a je bla zima, in je staknu pljučnico. Najbolj hecno je pa to, da je pljučnico takrat staknu tud moj fotr, k je pol po koncertu čaku na prvi avtobus pod uro na glavni avtobusni v Lublani ob petih zjutri na zraku, ene tri ure pozimi, in ga je zvila pljučnca, takrat je pol prebral Vojno in mir, kasneje mi je vedno odlomke pravil.
***
To je blo še pred mojimi epizodami z narkomanijo in brezdomstvom. Zdej je pa to drgač.
Devet dni sem čaku na ta dan; deseti marec, 2023. leta. Dan mučenikov. Hm, pa mamin rojstni dan. Jaz pa v Radgoni. Celih devet jebenih dni. Pa saj Štefan ni napačen, mal naiven pa je, itak, to je fotr izumil, k on me ne obvlada več. Štefan je kr car, sprejel me je k seb, ko sem bil dobr zadet, saj sem bil v Kamniku pr Čombetu v prikolici celih osem dni in se domačim nisem javlu. Pizda, pa tista podgana, vsako noč je pršla. Panično se bojim miši in podgan. Ponoč, kadar je v kotu prikolice zastokala povsem nedolžna škatla, sem kar zaledenel od groze, kolena sem potegnu tik pod brado in trepetal v strahu, da se po tisti razfukani stari prikolci sprehaja kateri od ostudnih glodalcev. Čeprav nisem nikakršen bojazljivec, to bi lahko potrdili vsi moji prjatli in znanci, moram priznat, da v moji duši vendarle ždi temna, iracionalna, povsem ženska histerična značajska poteza. Ja, ampak živali so neki druzga kot ludje.
Itak ne vem, kaj bi pravzaprav rad v lajfu. Kuker je napisal Brane Bitenc: Pomisliš na nekoga, ki ti je tako blizu, da bi ga rad za vedno stisnu in z njim kričal do onemoglosti, a tudi njega ne moreš. Potrebuješ trdna tla, na katerih še stojiš, kot samuraj, preden potegne meč in razpara nebo, na katerem kričijo prve sence večera. Tud jaz sem kdaj tko u pizdi.
Sedemnajstga februarja sem pršou iz komune. Točno en mesec so me drkal. Ma, kr odšou sem od tam, dost mam, kdo se bo jebal z njihovimi pravili:
»Spucaj kopalnico, niti kaplje vode ne sme bit v lijaku, spucaj po tleh, spucaj tuš kabino. Svoje glasbe ne smeš poslušat, ker te spomni na narko-čase, sladkarij ne boš jedel, ker ti cukr dviga adrenalin, prost boš samo v nedeljo …« Ni čudn, da sem razbil vrata tuš kabine, k se vse maje, noben nč ne zna, da bi pršraufal, tko k moj fotr doma al pa Štefan, k skoz neki šraufata. Nism mislu delat škode, ampak sm meu pa krizo … se mi je kar črno prikazalo, imel sem tako krizo, da bi drobil, tolkel, se vrgel čez tisti jebeni prepad tam gor v tistih hribih, od boga pozabljenih. A ni hecno, da nimajo nobene ograje tam pred prepadom? Sam stopiš iz bajte, par korakov in poletiš v jebeno dolino, samo, kurac, kaj pa, če ti ne rata? Pol se osramotiš. Vsi bi te gledal k budale, vsega polomljenga, smilu bi se jim, a maš samomorilske misli, ubožček? Pa starci bi zvedel.
»Ja, saj te imamo vsi radi, smo s tabo«, bi rekla mami, »beri knjige, boš videl, da ti bo ratal.«
Jebene knjige. Moraš bit ufuran za branje, mami, a ne štekaš? Jasno, da ji tega nisem reku ker bi me gledala s tistimi vlažnimi očmi, k jih je mela že takrat, ko je fotr šou.
Uf! Kaj bi dal… da bi dobil koko za posnifat ali pa vsaj en mali jointek.
***
V sredo, ko sem šeu z Andrejem v gorice v avstrijski Gradec, je Štefan mislu, da se bom oprijel tega joba. Ja, pa kaj še. Cel jebeni dan, devet ur, gor in dol s tistim šavjem od trte, pizda, kaj to zraste, pa valjda ne raste pozimi, to je še od lanske jeseni, pa vrtnarske škarje, da se delajo žulji na roki, do krvi, v kurac. Krvi imam že poln kufer, ko Štefan na farmi jemlje kri tistim svinjam in prašičem. Pa boli mene za kri, ampak cviljenje, pizda, a čutijo kot ljudje, da tolk cviljo? Tale Andrej je kr faca. V Negovi v Apaški dolini ima bajto zraven tašče in babice, tri bajte na dvorišču – k ena dobra familija -, pa dve luštni hčerki, enih štirinajst in petnajst let pa ženo veterinarko. On je diplomirani agronom, pa se udinja tuki gor u Avstriji, pizda. Menda, da dobr zasluž. Je že vse delu; tud na strehi pri krovcih. Jaz se to že ne bi šu en joint pokadiš, pol ti je pa vseen, a hodiš al pa zdrkneš dol v maloro, da te zabije v tla, v nebo tko ne boš šel, dokler ne dobiš kaj boljšga; a, ja, pol gre pa v nebo, brez skrbi.
Vozit se s Štefanom, to bi še šlo. Včasih je mal dolgočas, on je tko umirjen, posluša k mu une bakice govorijo, kaj je blo s kravo težko, da ni vstala, ko je imela telička, kaj je vse narobe z mačkom, spotoma cepi psa, pa da sta se soseda ločila lih k sta šla u penzijo, da sta bla naveličana drug druzga, pa lih lepo bi se lahko mela, ma kaki, folk je res naveličan tega lajfa.
Pol pa Štefan reče: »Zdaj greva pa v Mursko k babici, je treba v trgovino pa drva nacepit.«
Jaz pa: »Zakaj, saj sva bila včeraj?«
Štefan se nasmehne »Veš, Luka, ko boš ti star, boš tudi vesel vsakega obiska.«
Uf, kdo bo mene obiskoval, tako zgubo …
Na srečo naju spremlja glasba iz avtoradia, tako da ni treba vseskozi govort. Malo sem tiho, vozim, teh goric ne bom nikol obvladal, same bližnjice, ovinki, makadam in dobri ljudje … Kukr una Povest o dobrih ljudeh; vsi so nekam stari, uni tamladi, k bi šli v svet, so že mladi, ampak tastari so pa osamljeni, zgarani, ampak dobri. Men rečejo »Naš fant«. Zadnjič so spraševali: »Dohtar, kje imate pa našega fanta?« Pa južino nama dajo, take prekmurske jedi, k prov pašejo zdele pozim, k je bil mraz za popizdit, mal rosi – ta jebeni dež -, ampak ptice, te pa milozvočno zapinkljajo, zasvingajo s svojim dramatičnim vriščem. Pa ta Mura, hm, tud, če je sivo nebo, ki visi nad temnimi, – z blazinicami maha poraslimi strehami starih hiš -, ona kr teče z zvonko ljubeznivim glasom, še najbolj sličnim zvokom žvrkljanja mleka, iz katerega stepajo maslo. Matr, navezal sem se na te kraje, pa na Štefana, zanj mi je kar težko. Ampak v petek bo počilo. Sem že zmenjen z Aljotom pa s Čombetom pa s Timijem.
***
V petek sem zjutraj ustal prec k je zazvonila ura. S Štefanom sva mela velik strank in ob treh sva krenila proti Komendi, ura in tri četrt je vožnje do tja, kjer živi moja mati, 185 kilometrov na uro. Bil sem poln pričakovanj, zato sem stopil po gasu. Štefan ni kinkal, tko kot ponavad, ker je bla vožna zlo energična. Enkrat je reku: »Zakaj ne pelješ kar čez travnik, bova še hitreje.« Nekajkrat me je opozoril na predpisano hitrost, ker sem gonil dvajset ali trideset nad dovoljeno hitrostjo. Ampak on to pove počas, narahlo in tiho. Zavidam njegovim otrokom, torej to, ob kako nežnem očetu so preživljal otroštvo. Saj drugač so pa vsi nekaj doštudiral; gradbena inženirka, zdravnik in fizik. Jaz nisem tolk pameten, čeprav je moja sestra pravnica, brat pa informatik. Hm, zadnjič v komuni je bilo smešno. Bil je dan obiskov in k meni so prvič lahko pršli starši po enem mesecu. Fotr je pripeljal obe; Nastjo, svojo partnerko, in mami. Že leta se ne spomnim, da bi sedel skupaj, tko družinsko; mami in fotr skupaj. O, Jezus!
Pol pa tisti pogovori s sokomunci v krogu. In z drugimi starši.
Pa kaj oni vejo, kaj je lajf, če se ga ne zadeneš?
Mami nisem kupu rož, čeprav me je Štefan vprašu, če jih bom. Sem mu rekel, da bo srečna že, če me bo vidla. In res me je bla vesela. Rekla mi je, da bo moje darilo prišlo takrat, ko bom zvozu, se spravu k sebi. Jedli smo moje priljubljene jedi: francosko solato, pohanje, zelenjavno lazanjo, pecivo, piškote, kavo, zame radler, za druge kozarček kaberneja. Gledam jih, to mojo družino, tamala dva, Jaka in Mija, sestrina otroka, sta že zrasla, gledata risanko, nekaj se spičita, ja, normalno, saj ne moreta gledat iste risanke, če je Jaka star skoraj deset, Mija pa sedem. Na koncu odneha Jaka in zaspi na kavču. Moj brat Grega in njegova žena Branka, samo ona še kadi, greva lahko skupaj na teraso. Mal se pogovarjava, pravi, da na Soriški ne bo več odprta tista koča, kjer sta imela poroko, je šlo vse v kurac, premalo denarja. Sestra Manja je danes umirjena, verjetno spoštuje mamin dan, tko da ne bom mogel zaradi njenega strupenega jezika popizdit, za izgovor, in it ven, kot sem že večkrat naredu. Nikol ni bla kriva ona, ampak jaz, vedno jaz. Kmal bo sedem. Takrat bom odšu. Čeprav ne pričakujejo, ni bilo tako mišljeno. Štefan naj bi me naslednje jutro odpeljal nazaj v Radgono. Čistega. Kuker u eno faking komuno. Vsi so stal pri vratih in me pregovarjal, nej ostanem. Štefan je reku, da greva lahko takoj u Radgono, da ne bom mel skomin. Nč nisem slišu, tud to ne, da bom šel v zapor, slej ko prej, ker ovadbe o krajah prihajajo vsak dan.
Mami je rekla, da ne bo nikol pršla u zapor na obisk.
Oh, mami, če bi ti vedla, kok vseen mi je zdajle, kaj bo jutri ali čez en teden … Sovražim in ljubim, je pravil že Katul, morda kdo sprašuje, zakaj to počnem. Ne vem, še sam ne vem, zakaj.
