Mami
Nad mano se ziblje zvezdnato nebo kot kristalni lestenec solz.
Gledam te,
tvoje prebujanje iz sanj je kot premagovanje deroče vode,
več poskusov, potem končno nasmeh:
»A ti si?«
Prepoznala si me še zadnjič.
»Ne boj se,« ti govorim, »ne boj se ločitve. Na koncu se vse izniči, ne pozabi.«
Zapreš oči in šteješ zvezde.
Nad belo zaveso preži noč, njen ukrivljeni črni hrbet. Lunini žarki preskakujejo kolebnico,
dnevne svetlobe je le še za rob skodele.
Prebirala si knjige o ljubezni, se iskala v njih, rodila – kopirala samo sebe – garala in hrepenela.
Koliko svetlobe ti je še ostalo?
Se spominjaš, samo sebe si oblačila v strašne misli, da bi zaspala v smrt.
Pomesti žalost, razsuto po kotičkih življenja – vse tiste neizpolnjene želje.
Verjela si, da bova nekoč spet prisluhnili ptičjemu petju.
Ti in jaz – svetilka, iz dneva v dan bolj dotrajana.
Zaprem oči in štejem zvezde.
Ko je vsak trenutek zasičen,
se čas umakne.
