MGL; Zahodni privez;
Bernard-Marie Koltès
V opuščeni četrti neimenovanega velemesta na Zahodu se v nekdanjem pristanišču nahaja zanemarjen hangar. Nekoč je bil tukaj obljuden in živahen okoliš, v katerem so sklepali posle trgovci in obrtniki, toda življenje se je že zdavnaj preselilo onkraj reke, od koder zdaj žarijo luči novega pristanišča. V bližini hangarja vztraja samo še pisana skupina ljudi, ki se je zataknila na robu družbe.
Črna komedija
Ustvarjalci: Prevajalec Aleš Berger, režiser Janusz Kica, dramaturginja Petra Pogorevc, scenograf Branko Hojnik, kostumografka Bjanka Adžić Ursulov, avtorica glasbene opreme Darja Hlavka Godina, lektorica Maja Cerar, oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik, oblikovalec zvoka Sašo Dragaš, asistentka dramaturginje Manca Lipoglavšek, rekviziti Brina Šenekar.
Nastopajo: Maurice Koch (Sebastian Cavazza), Monique Pons (Tjaša Železnik), Cécile (Jana Zupančič), Rodolfe (Alojz Svete k. g.), Charles (Filip Samobor), Claire (Klara Kuk k. g.), Fak (Filip Štepec), Abad (Joseph Nzobandora-Jose).
Zgodba: V neimenovano »veliko zahodno pristaniško mesto«, se z jaguarjem pripelje finančnik Maurice Koch s sodelavko Monique, da bi si vzel življenje. Staro pristanišče si je za kraj samomora izbral zato, ker ga nanj vežejo spomini iz otroštva. Rad bi prečkal hangar in prišel do točno določenega mesta ob reki, od koder bi s kamnom v žepih skočil vanjo in potonil na njenem dnu. Odločitev za samomor utemeljuje z denarjem, ki mu je bil zaupan v varstvo in je izpuhtel neznano kam, vendar so razlogi zanj bolj zapleteni.
V hangarju na Pomolu 52 so skupnosti (revna skupina ljudi) dnevi šteti, saj se bodo morali umakniti s poti poslovnežem, trgovcem in turistom, ki bodo semkaj prinesli denar. Vsak med njimi terja povračilo za lastno trpljenje. Fak je zadovoljen s tem, da sune Kochov vžigalnik, prstan, manšetne gumbe in zlasti vžigalno kapo avtomobila. Sin ilegalnih priseljencev Charles bi se rad s Kochovo pomočjo preselil na »pravo« stran reke in tam začel novo življenje. Charlesova sestra Claire si prizadeva preprečiti bratov odhod in zaradi tega konča kot žrtev zlorabe. Brat Charles svojo sestro skorajda brez premisleka proda s seksom obsedenemu Faku za ključe Kochovega jaguarja. Njuna mati Cecile si želi s Kochovo pomočjo povrniti vsaj trohico nekdanjega dostojanstva, oče Rodolfe pa terja njegovo življenje, ne vedoč, da si ga itak želi vzeti že sam. Edini, ki od Kocha noče ničesar, je temnopolti tujec Abad, ki že dolgo ne govori več, zato pa vidi in razume več, kot vsi drugi. Prav zato je on tisti, ki lahko odreši tako Kocha kot Charlesa.
V drami ni bratove ljubezni do sestre, ni ljubezni med ženo in možem – Cecile in Rodolfe se medsebojno prezirata, se redno obdajata z izrazi, kot sta »kurbetina in »impotentnež«, ni ljubezni staršev do otrok – Cecile svoja otroka neprestano žali (»bebavi črv, sirotka kilava, cipedra mala«), Rodolfe, samooklicani »zelo slab oče« se za svojo hčer sploh ne zanima, svojega sina pa skoraj z užitkom prekolne, ko ga pride prosit za blagoslov. Ni ljubezni med mladima (Claire in Fak). Ljubezen je izključno transakcija, ki ima vrednost samo, v kolikor lahko vsem udeleženim pomaga do materialne koristi. Prepad med bogatimi in revnimi je tako velik, za ljubezen pa ni prostora. Še najnežnejša čustva najdemo pri Monique in njenem odnosu do Kocha (šefa), Monique mu je kot mati, kot žena, kot pestunja, a ko obupano žaluje za njim, ne žaluje zares za človekom, temveč za idejo.
Claire je lik, ki ga svet na začetku drame še ni pokvaril. Njena zagledanost v Faka je nedolžna, »še čisto malo majhna« in si ne predstavlja, kako jo bo zavrgel, ko bo dobil od nje, kar je hotel. Proda se v resnici zaradi ljubezni do brata, da »spizdi« z avtom.
Največja je ljubezen med bratoma (Charles in Abadom, ki rešujeta drug drugega), Charles je edini človek, s katerim komunicira Abad. Zadnje Abadovo dejanje je, ko s kalašnikovo ubije Charlesa, to je milostni strel, s katerim zagotovi, da moški, ki ga ljubi, ne bo okusil razočaranja in propada.
Vse osebe živijo enako prazna, izkoreninjena in nesmiselna življenja, vse po vrsti zaznamuje želja po tem, da bi se otresle lastne eksistence in končale svoje trpljenje.
Živeti bi morali vsak zase, gledati le navznoter, na svoje njive. Morali bi prepovedati srečanja. Iz glav poruvati radovednost.
Gledalci smo v Zahodnem privezu spremljali dramo o soočenju družbenega vrha in dna, ki preraste v metaforo postkatastrofičnega sveta ter na nas nazadnje naslovi vprašanje, ali je človeštvo kot takšno sploh zmožno preživetja. Igra govori o še enem prikazanem samomoru, ki ga počasi in vztrajno snuje naš svet, naša civilizacija, naš planet. Katastrofe, migracijska gibanja, ekološke katastrofe, ki bodo porušile osnovno ravnovesje med naravnimi elementi, ki je vir življenja.
Avtor Bernard-Marie Koltès je francoski dramatik, ki je po svoji prezgodnji smrti v evropskem prostoru pridobil kultni status. Tega ohranja vse do danes, saj so njegova dela morda celo bolj aktualna kot nekoč. V delih, ki so evropske odrske deske preplavila predvsem v devetdesetih letih 20. stoletja, ostaja neizprosen do družbe, uporen, eksistencialen, erotičen, absurden in še bi lahko naštevali. Glavna vrlina njegovih del pa je prav v njihovi večni aktualnosti. Kot omenja Blaž Lukan, »se Koltèsov opus v času ›spreminja‹ in je predmet novih in novih analiz ter interpretacij, tako akademsko-teoretskih kot praktično-gledaliških, odprto delo, ki s svojo temeljno zasidranostjo in ključnim dometom pripoveduje skrajno pomenljivo zgodbo – ki jo je očitno pripravljeno poslušati tudi naše stoletje«.
Obiskovalci Mestnega gledališča smo igralce in avtorje nagradili z velikim aplavzom.
