Maja Drolec: Mnenje o knjigi
Dnevnik čuvaja
Litera, 2024
Esad Babačić (1965) je slovenski pesnik, pisatelj, novinar, strastni ljubitelj košarke in predvsem večni upornik. V mladosti je zavzel pozicijo enega od najvidnejših predstavnikov ljubljanske punk scene, ki je odraščala v blokovskih naseljih ter se sprehajala na tanki meji med nihilizmom in uporom. Avtor več kot štirinajstih pesniških zbirk: Via ofenziva, Svoboda pa kar hodi, Kavala, Malemu boksarju, Angel s scufanimi krili, Veter v žilah, Black Jack, Kiti se ne napihujejo, Divan, Biospektiva, Vsak otrok je lep, ko se rodi, Sloni jočejo pošteno, Prihodi, odhodi, Kitula, Petdeset izbranih pesmi, roman Veš, mašina, svoj dolg, bralcem pa se je nazadnje najbolj vtisnil v spomin z dnevniškim romanom Balkonci, v katerem je skozi melanholična razmišljanja ostarelega punkerja razgalil slovensko fascinacijo z balkoni in kako je egocentrični individualizem grobo posegel v slovensko družbo.
Dnevnik čuvaja je Babačićeva romaneskna zbirka spominov, – duhovno nadaljevanje uspešnice Balkonci, – v katere je vtaknil muzej dvojine, predstavlja duhovno nadgradnjo Balkoncev, saj v tej knjigi nadaljuje z razmišljanjem o usodah odtujenih “balkoncev”. Naslovni lik je čuvaj muzeja, ki si v dnevnik zapisuje vtise ob srečanjih z naključnimi obiskovalci, sočasno pa se mu tudi odpirajo nostalgični spomini na prejšnjo državo in odraščanje med sivimi ljubljanskimi bloki. Kritike, ki letijo na nedomišljene gradbene posege v Ljubljani, kot je na primer kolos Šumi, pa na odnos do pisateljev – lenuhov in delomrznežev, po prepričanju garaške večine – so bolj trpke kot neizprosne. Tako nas seznanja s fiktivnimi okruški življenja dolgoletnih zakoncev, ki se na balkonu meščanskih stanovanj vzajemno ignorirajo, ne skopari pa tudi z iskrivim dopisovanjem s skrivnostno Majo Slovenc, ki bralca popelje v Babačićevo otroštvo, vse od kletnega stanovanja na Streliški ulici v Ljubljani, ko je, še deček, s hrepenenjem in strahospoštovanjem iz kleti zrl gor, v tiste stolpnice z balkoni na Poljanah – ljudje z balkonov so bili pač bolje situirani, “working class heroes”. Nekje na polovici pa poetični tok razmišljanj in spominov prekine prihod “druge” osebe, skrivnostne dopisovalke Maje, s katero si naslovni lik deli marsikatero sladko in bolečo izkušnjo. Dnevnik čuvaja je duhovit, nostalgičen in otožen prerez časov, v katerih živimo in so pogojeni z zamudami vlakov spominov ter časov, ki so že minili in se ne bodo nikoli več vrnili.
Bralec si ga v romanu kar predstavlja, kako vztrajno beleži vtise, sedeč v svojem kabinetu s spuščenimi roletami, skozi katere pronica svetloba ulične svetilke, ki ga opozarja, da se še ni zdanilo in da bi ob štirih ali petih zjutraj moral še spati. Piše o vsem, tudi o tem, kako je bilo včasih drugače, spal je kot ubit, zdaj, na pragu svojih šestdesetih, je pa buden kot ubit. In ubiti ne bi smeli biti budni. Tako nastaja melanholični esej z gosto posejanimi melanholičnimi verzi, ki dokazujejo, da je pravzaprav dobro brati avtorje, ki razkrivajo preveč, saj lahko pri njih bralec vselej najde kaj takšnega, kar je spregledal pri sebi. Ironija usode je hotela, da so se Babačićevi iz kletnega stanovanja na ljubljanskih Poljanah nekoč preselili v vodmatsko stanovanje z balkonom, kjer je pred njimi živel Niko Grafenauer. Takrat Esad še ni dopolnil 15 let in ni napisal še nobene pesmi, kakšno leto kasneje pa že: “Eto, tako gre to, zdaj vem, pod kakšnim vplivom se je vse to dogajalo.” In piše, kako je z vodmatskega balkona nehote pomagal tudi Grafenauerju, ki je s svojimi kolegi okrog Nove revije nadaljeval in dokončal tisto, kar so pankerji z Vodmata, Kodeljevega, Šiške in ostalih žarišč po Sloveniji začeli s svojimi teksti in glasbo, ki je prerasla okvire rokenrola in zanetila tisto, kar so kasneje poimenovali slovenska pomlad. Babačić (nekdaj prvo ime pankovske glasbene skupine Via ofenziva) razčlenjuje punk, ki je svoje dni iz melanholije delal umetnost. Pri tem pa prepričljivo lagal, da melanholija ni predsoba depresije in bil tako učinkovit zato, ker mu je bilo popolnoma vseeno za posledice, tako kot mu je bilo vseeno za politike, njihove pomočnike in politikante vseh vrst, ki jih je tako globoko preziral, da so mu ti celo zavidali. Z Dnevnikom čuvaja nas Esad Babačić zapelje v svoj svet, v katerem se prepletajo glasba, šport in poezija, področja, na katerih se je tudi sam preizkušal, ki so ga pritegovala, očarala in pozneje usmerjala njegovo pot novinarja, pesnika in esejista.
Knjiga je spisana z zanosom tistega, ki je že vse izgubil, saj “neuspešnost zahteva neprimerno več poguma od uspešnosti”. Sestavljena je iz reminiscenc nedoločljivega spomina, mestoma pa jo je mogoče brati tudi kot ironiziranje ljudi, ki se nenehno zaletavajo, ker ne znajo drugače. Ko se pa zares zaletijo, so kljub temu začudeni, ker ne morejo sprejeti, da so se zaletavali: “Včasih je bilo narobe, če so imeli koga za zaletavega, danes je to predpogoj za uspeh. Tudi kadar se zaletim, mi to ne paše in že na daleč se mi vidi, da nisem za to dirko, zato ostanem na mestu, vkopan kot kakšen napadalec brez žoge.” Knjiga po svoje ironizira kapitalistično delovno etiko, ki s sumničavostjo gleda na domnevno lene ljudi z očitki, da so gluhi za dolžnosti sodobnega sveta. Babačića ne zanimajo fantazme o splošni blaginji. Vztrajno brani pravico do lenobe in meni, da bi morali lenobno življenje brez velikih pričakovanj uzakoniti kar v paketu z Univerzalnim temeljnim dohodkom. Goreče brani tudi pravico do ustvarjanja, ker pisanje je delo, neredko celo garanje. Tako lucidno tematizira tesnobo pisateljskega poklica. In znano je, da tesnoba figurira dialektično, priteguje in zavrača hkrati, nenehno potuje med obema točkama tega označevalnega para.
Dnevnik čuvaja je strukturiran dvodelno: prvi del določajo reminiscence vsakdana, drugega pa dopisovanje z žensko, ki je v 70. letih 20. stoletja odraščala v istem blokovskem naselju kot pesnik. …«V tistem trenutku sem te spet videla kot malega Esada, ki ga je oče vsak večer klical z druge strani Streliške … Esadeeee, ajde kući.« »Lepo, da si me spomnil na pesem moje mladosti Maja z biseri …, ki sem jo takrat, ko je nastala, vzela kar za svojo …«
Esad Babačić skozi dnevnik stopa z odmerjenimi pisateljskimi koraki, stopa odločno, a tudi pesniško zamaknjeno. In čeprav je (kot sam ugotavlja) že malce načet, ga ideje ne zapuščajo. Bralci pa še manj. Nasprotno, zdi se, da nas z leti še pridobiva.
Knjiga Dnevnik čuvaja ne prikazuje zaporedja nekih dogodkov, to je zbir fragmentarnih spominov in razmišljanj, ki se včasih ponavljajo, na novo vrednotijo in osvetljujejo, a so vendarle strnjeno pričevanje o življenju tukaj in zdaj z vsemi danostmi iz preteklosti. Pričevanje, ki je verodostojno, občuteno in odkrito, zato je branje te knjige preprosto užitek.
Spoštovani bralci, Dnevnik čuvaja je izdala založba Litera.
