Maja Drolec: Mnenje o knjigi
Ivan Vogrič; Iz strasti
Litera, 2025
Ivan Vogrič, magister zgodovine, avtor in soavtor več del s področja krajevne in kulturne zgodovine, med drugim življenjepisa o pesniku Igu Grudnu (skupaj z novinarjem Markom Tavčarjem) ter monografij Slovenski književniki in prva svetovna vojna, Lovro Žvab, Levstikov prijatelj in Stoletje pred prvo svetovno vojno: res čas miru? Dvojezična knjiga Sanje o svobodi, ki obdeluje Grudnovo poezijo v internaciji v vojnem času (uredil jo je skupaj s prof. Ferrucciom Tassinom), je leta 2025 prejela prvo nagrado na literarnem natečaju Na dnu – da ne bi pozabili holokavsta v mestu Castrovillari na jugu Italije. V zadnjih letih je objavil tudi literarna dela: daljšo pripoved Viktor in Elisa (2018), Narcis širokega srca, in roman Drezanje v osje gnezdo (2022), s katero si je prislužil 2. nagrado na literarnem natečaju Kulturnega centra Maribor. Obe zgodbi se dogajata v 19. stoletju na stičišču različnih narodov in kultur.
Iz strasti je roman, v katerem se avtor loteva tistega, kar stroka imenuje intimno-partnerski umor, publicistika pa femicid. Zgodba, navdihnjena po resničnem dogodku, se dogaja pred prvo svetovno vojno, začne se leta 1909, umeščena je večinoma v Štandrež, Gorico in nekatere druge primorske kraje, kasneje v Maribor. Glede na pogostost pojava je boleče aktualna še danes. To velja tudi za etično-moralno dimenzijo pojava; zavrnjeni mladenič, glavni lik romana Anton Nanut umori zaročenko Marijo Pavlin, …«storilec je imel svojo izvoljenko kot zasebno orodje, žrtve se je lastil…«, ker se mu je začela odmikati; govori se, da jo v vasi videvajo z dragoncem, v resnici pa jo Tone ljubi še potem, ko je zaradi umora zaprt, in se do konca svojih dni sooča s krivdo za to dejanje.
…««Računal je, da bo za pusta spet nov začetek. Potem je v Vidmu nabavil revolver. Imel je čuden občutek, ko ga je držal v roki, njena usoda je bila povezana z njim. A poti nazaj ni bilo. Njegovo življenje je postalo tako prazno … izgubil je oblast …«
Najprej je ustrelil njo, potem še sebe, a so ga rešili.
Antona v prvem delu romana bralec spremlja na sojenju, bralcu se postavlja pomembno vprašanje: je ljubezen lahko ljubezen, če se vanjo zažre nasilje, če vodi celo v umor? Je za Antona, kljub temu, da Marijo objokuje, bolj priročno, da je dekle mrtvo, saj tako tudi ni njenih želja, potreb in ne zavrnitve…, pa vendarle mu je žal, za kar je storil. «Zdelo se mu je, da je zapihal jesenski veter, tisti otožni, ki pregiba vrhove dreves in naznanja prehod v bolj turoben čas…« Uprava zapora mu je omogočila, da je delal kot čevljar. Zbližal se je z zapornikom Ferdom. Toni ni čutil, da bo po desetih letih izpuščen iz zapora in osvobojen v svojih mislih, ker bo vedno mislil na Marijo….«Mogoče pa je čar življenja prav v nedosegljivem…«
Tu se osebni del zgodbe prepleta s širšimi dilemami, saj postavi pod vprašaj učinkovitost sodnega sistema in (ne)etičnost samega koncepta zapora kot institucije. Med vprašanji, ki se pojavljajo v zgodbi, je tudi odnos do smrtne kazni, položaj žensk in najbolj ranljivih socialnih slojev prebivalstva. V več delih romana se pojavljajo nekatere osebnosti, ki so zaznamovale Goriško pred dobrimi stotimi leti, začenši z Edvardom Rusjanom in Henrikom Tumo (vodja političnega gibanja na Primorskem) in zagovornik obsojenega mladeniča. Tuma na Dunaju doseže, da obsojenec ni usmrčen, ampak obsojen na deset let zapora v Mariboru. V romanu se zrcalijo razgreta nesoglasja med političnimi skupinami (katoliška srenja, liberalni tabor, socialisti), ki velikokrat presegajo meje strpnosti in pogosto uporabljajo nelojalna sredstva. Tudi v tem so prepoznavne reminiscence med zdajšnjim časom in preteklostjo.
Drugi del romana se od Tonetove osebne zgodbe premakne k bolj kolektivnemu, tudi bolj esejistično zastavljenemu delu, ki se ukvarja z vprašanji o (ne)etičnosti samega koncepta zapora kot institucije, a je ob enem tudi kontemplacija življenja, ki je okleščeno na najbolj primarno – na rutinirano, omejeno bivanje ljudi, ki jih Iz strasti poskuša izbrisati kot osebe, ki še vedno obstajajo, četudi jih družba – skupaj z njihovimi dejanji – popolnoma izloči. Ko je Toni končal svoje življenje, je kurat sklepal, da je šlo za duševno depresijo. S tem ga je rehabilitiral, ker vera samomora ni dovoljevala.
»Od cilja ga je ločilo preveč rek in meja.
Monika Žagar: »V romanu je glavni »dogodek« umor ženske, ki hoče svojo pot, in nezmožnost moškega, da bi to sprejel.«
Spoštovani bralci, roman Iz strasti je izdala založba Litera.
