Maja Drolec: Mnenje o knjigi
Tove Jansson; Poletna knjiga
Prevedla: Darinka Soban
Mladinska knjiga, 2024
Finsko-švedska pisateljica, ilustratorka, »mati« vseh muminov Tove Jansson (1914 – 2001) je v svetu in pri nas najbolj znana po seriji otroških knjig o muminih, za katero je leta 1966 na kongresu Mednarodne zveze za mladinsko književnost (IBBY) v Ljubljani prejela Andersenovo nagrado. Objavila je tudi več knjig za odrasle. Rodila se je v Helsinkih na Finskem. Pripadala je švedsko govorečim Fincem in je zato pisala v švedščini. Knjige o muminih so prevedene v več kot trideset jezikov in veljajo za eno temeljnih del svetovnega mladinskega kanona. V slovenščino so prevedene: Čarodejev klobuk, Vražja kresna noč, Zima v Mumindolu, Poletna knjiga, Nevidni otrok in druge zgodbe, Komet prihaja, Muminočka in morje, Mumintrolčki in velika povodenj, Muminočkovi spomini ter serija štirih stripov. November v Mumindolu je deveta in zadnja knjiga Tove Jansson iz serije o dogodivščinah mumintrolov ter govori tudi o žalostnih rečeh. S čudovitimi podobami in besedilom, polnim nežnega humorja ter izjemno sočutnega pogleda na svet, je zaznamovala marsikatero otroštvo.
V romanu Poletna knjiga babica in vnučka Sophia preživljata poletja v družinski počitniški hišici na otoku v Finskem zalivu, potem, ko je umrla Sofijina mama, zato ima Sophia svojo posteljo. Opisuje pustolovščine mladega dekleta Sophie in njene babice, ko vase vpijata svet in vsa življenjska dejstva, ki ju obdajajo. Skupaj raziskujeta naravo, skrbita za rastline, nabirata kamne, kosti in zaklade skrivata v gozdu strahov, saj se je oblikoval sam, dolgo in potrpežljivo, predstavlja ravnovesje med preživetjem in izničenjem, pri njem je bilo ranljivo, da se na kakšno spremembo še pomisliti ni smelo. Veliko se pogovarjata in iščeta odgovore na pomembna življenjska vprašanja in čuvata svoj otok. Poletna knjiga je knjiga, kjer se skoraj nič ne zgodi, a se vendarle zgodi marsikaj. To je majhna knjiga, ki le namiguje na čudovito lepe – kot tudi na žalostne – stvari, ki skupaj tvorijo življenje. Vsako poglavje podrobno opisuje na videz nepomembne trenutke v življenju mlade Sophie in njene babice. Ti trenutki sprožijo pogovore med njima, ki vodijo do globokih vpogledov v človekovo stanje. ..«Med kamnitimi otoki se dogajajo samo majhne stvari, a tudi s temi se je treba ukvarjati, to so opravki, povezani z idejami poletnih gostov.« Sophia je imela neznansko rada ribiča Erikssona, ki je spal v spalni vreči, potoval v čolnu brez imena. Na kresno noč se je dvignilo v nebo nekaj raket, sanjskih strelov, svetlobnih puščic. Vsakemu človeku, ki živi na majhnem otoku, od časa do časa zdrsne pogled po obzorju. To je knjiga, ki ne potrebuje čarovnije ali kakršnih koli drugih fantastičnih okraskov, saj nas opominja, da lahko odkrijemo čisto, lepo magijo tudi v naravnem svetu povsod okoli nas, če le umirimo svoje življenje in odpremo oči za to. V zgodbi nastopajo še: očka, mački Svante in Mappe, Emil, Anna, novi sosed Malander s sinom Toffejem, Berenice, Sophijina prijateljica Hjördis Evelyne, ki se boji mravelj, in drugi simpatični junaki.
Janssonovi uspe zgraditi čisto majhno vesolje, kjer v popolnem ravnovesju sobivajo staro in mlado, nevarnost in lepota, resnično življenje (veliki atlantski vihar na morju) in domišljija, ki se hranijo z izkušnjami drug drugega in bralcu ali bralki pustijo vtis novega, a hkrati prijetno poznanega. Dnevi in noči na otoku minevajo v počasnem ritmu. V knjigi, ki jo je avtorica tudi sama ilustrirala, se modrost in nežnost prepletata s humorjem. Veliko je dialogov. Knjiga, ki velja za eno klasičnih del skandinavske književnosti, je izšla pri založbi Mladinska knjiga.
