Maja Drolec: Mnenje o knjigi
Muanis Sinanović; Vse luči, Beletrina, 2024
Muanis Sinanović (1989) je pesnik, pisatelj, esejist, kritik in prevajalec. Napisal je zbirke poezije: Štafeta okoli mestne smreke, Pesmi, Dvovid, Krhke karavane in pesmi, napisane v srbščini Noćni nomadi. V prozi je napisana zbirka esejev Beat v svetu, zbirka kratkih zgodb Na senčni strani blokov in fikcijski esej Vse luči.
V fikcijskem eseju spoznavamo pripovedovalca, ki ni poimenovan. Iščoč dogodke o kulturi je čutiti njegovo nezadovoljstvo. Živi med Ljubljano in Celjem. Razšel se je z Majo, čeprav je potem ni mogel pozabiti, sprašuje se, zakaj se je tako bal pripadati njej in miljeju. Bori se s strahom o nepripadanju, ki ga večinoma odpelje po edinstveni poti, kjer nobena resnica ni izgotovljena, in v agresivno rušenje vseh idolov, ki jih družba malikuje. Ne najde se v mestu, – ki ga omeji na: železniško postajo, Metelkovo, del Trubarjeve ceste in Rožne doline, kjer je polno razuzdancev, migranti dilajo drogo in izvajajo spolne napade, opazuje in razmišlja o moraličnosti, sebe ima za žrtev, prisluhne idejam in si želi, da bi bil vzpodbujan antifašizem in feminizem. Živimo v teh časih, ko vsi tekmujemo med seboj, tudi do sebe je kritičen. Lik očeta je jasno izrisan, potovala sta v Sandžak, njegov nadzor, izguba službe, prepovedi, selitve, ustanovi gradbeno podjetje, a ga v boju z gradbenimi tajkuni zadane kap. Lik mame je svetel lik, čeprav se pripovedovalec spominja občutka praznine, ko je v času vojne odšla v Sarajevo, da je pomagala sorodniku. Pripovedovalec išče smisel življenja, naučil se je, da trpljenje nima dna, zato se moraš odločiti, da svojo globino »začepiš« in se usmeriš navzven. Dobi delo v knjigarni, v Celju ima prijatelja Halila, ki ga odpelje na Metelkovo, in opisuje, kako uničevalno je ta prostor deloval nanj. Že prej je kadil travo, ki je v njem nekaj sprožila. Halil je bil depresiven, kasneje je umrl zaradi srčnega zastoja. Pripovedovalcu je žal, da mu ni pomagal najti stika z družbo.
Zdaj se pripovedovalec odloči, da bo pisal. Jasne besede. Ni mu mar za kritiko. Ne more biti poseben. V iskanju sebe je spoznal, da ga je življenje šibalo iz toliko različnih smeri, da ni mogel vedeti, kdo je, ni si mogel nadeti maske, s katero večina preživi svoje življenje. Zdaj, ko nima maske, gre lažje med ljudi, saj mu v njihovih očeh ni treba biti nič in mu zato ni treba nositi bremena maske.
Spoštovani bralci, če želite izvedeti še več o fikcijskem eseju Muanisa Sinanovića, ki je globoko meditativno delo, si lahko preberete v romanu, ki ga je izdala založba Beletrina.
