Maja Drolec: Mnenje o pesniški zbirki
Jože Štucin; Matador in ljubica
Kulturni center Maribor, 2026
Jože Štucin se je rodil leta 1955 v Cerknem. Po končanem študiju se je v Tolminu zaposlil kot glasbeni pedagog. Piše v glavnem poezijo (Bela čaplja, Mrak in zarja, Ob dotiku, Brez prič, Gregorčičeva učna pot in Marš na Soči), literarne in glasbene kritike ter ureja literaturo pri reviji Primorska srečanja. Je član Društva slovenskih pisateljev in vodja Literarnega kluba Tolmin. Do sedaj je izdal štirinajst pesniških zbirk, nekatere pod psevdonimom Regina Kralj. Piše tudi haiku in je dvajset let izvajal natečaj haiku poezije za otroke, v okviru katerega je izšlo dvajset zbornikov. Poleg literarnega ustvarjanja se od mladosti ljubiteljsko ukvarja tudi s fotografijo in je imel več samostojnih razstav.
Matador in ljubica je pesniška zbirka, v kateri se Jože Štucin sprašuje o večnem vprašanju minevanja, ustvarjanja in pesniškega subjekta, o soočanju s samoto in neizogibnim koncem, za protiutež pa so mu mladostniška norčavost, jeklen libido in blagodejno utripanje narave, s katero se zliva v svojih zaznavah in spominih. Zelo pomembna zanj je dvojina, …«piševa si pesmi s pogledi …«, ki ga osmišlja in osrečuje. Njegovo delo razkriva globoko misel, v kateri se prepletajo izkušnje, zaznave in refleksije sveta, ki ga obdaja. V zbirki se pojavljajo nasprotja; kot so tema in svetloba, zvestoba in »pokuk k sosedi«, grenkoba in veselje, ki se med seboj dopolnjujejo. Ta dvojnost oblikuje pesniški prostor, kjer brez enega ni drugega, kar odpira prostor za razumevanje in interpretacijo. V mnogih njegovih pesmih začutimo pretakanje reke Soče; …«Soča itak teče/ ne bridka,/ ne krvava,/ bolj kot zelena kulisa/ za lačne vojake…« – domače mu ljube reke, s svojo bistro vodo modro-zelene barve, ki bo tu, ko njega ne bo več … «Soča pa bo tekla«. Osrednji motiv samosti lirski subjekt posrka v ljubezen, tako dve samoti postaneta … »samo ti za mene in samo jaz za tebe«, medtem ko v pesmi imam moč biti pravi, da se mu še ne ljubi umreti in da je glavno to, da … »miga in da rojeva besede iz glagola biti«.
Pesmi s filozofsko tematiko, v katerih se lirski subjekt sprašuje, kaj pomeni biti, …«Sonce moje,/…/Hvala ti za življenje in smrt…«, misliti oz. ne-misliti ter toniti v nič, se prepletajo s pesmimi, v katerih se motiv narave združuje z zanimivimi fizikalnimi ugotovitvami …«megle so najbolj spontana razlezenost tega sveta…«, in soočanje z ljubeznijo …«ko sem se prvič odločil,/ da se dotaknem njenih ust…«. Ljudje smo ali nismo, oboževani ali zaničevani, kot matadorji, ki se postavljamo nasproti živali, ki jo »ukrotimo«, težje ukanemo sočloveka, zato ljubice čutijo, ko so na stranskem tiru. Veliko je ljubosumja, arogance, vzpenjamo se visoko, lahko pa pristanemo čisto nizko. Tako v pesmi z naslovom gravitacija z izbranko lebdita nad tlemi in po pristanku iščeta drug drugega “… kot regratovo padalce, / … // lebdiva / in se iščeva / na tleh.”
Pesnik z besednim minimalizmom pričara občutje (v eni izmed pesmi se celo razglasi za diplomiranega krotilca čustev), pri tem pa ves čas ohranja občutek za povzemanje oz. centriranje palete najrazličnejših čustev in tudi za njihovo prizemljitev v danem času in prostoru. Za to pa je potrebna samozavest, ki jo je Štucin pridobil med ustvarjanjem in nenehnim precejanjem besed skozi pesniško sito, za katero že od nekdaj velja preprost slogan Manj je več. Tudi ko se v pesmi molčečnež zgraža nad tem, da postaja jezikav kot »starec, ki so mu med strahovlado odrezali jezik«, se zave pristne povezave med jezikom, molkom in nezmožnostjo ubeseditve žalosti, ki preveva svet, ki se nikoli ne more do konca izpovedati. V pesmi dva jezika se loteva raskavosti rovtarskega narečja, ki se ne pusti zgladiti – v čemer vidi njegovo lepoto in vrlino. V pesmi traktat pa se po drugi strani pozabava na svoj račun, ko se zave, da je, ko piše, »v bistvu nepismen, / ko ne pišem, / me pa ni.« Na več mestih se Štucin poigrava z zvenom in pomenom besed, včasih se zdi, kot da pred bralcem uprizarja otroško izštevanko, ki jo diktira sozvočje besednih izrazov. Taka sta naslova pesmi dih, dah, duh in uvod v pesem mata hari, v kateri se pozabava z besedo mati: »v vseh nas je mati, / matka, / mot, / mata, / mumija, / mama.«
Stil pisanja je jasen in luciden, na trenutke norčav in ludističen, da ima bralec občutek, da spremlja igro žrebička, ki se vsakič znova z zadoščenjem zaletava v ista vrata. Skozi zafrkantske pesmi pa se vije rdeča linija samote, eksponentnega zbliževanja z Drugim in zavedanja bližine smrti oziroma umiranja. V pesmi na dotik zapiše nadvse subtilne verze: »na dotik sem spoznal, / da so dotiki na svetu / edina vez z drugim, … // da za hip nisi sam.« To globoko izpovedno misel pa že čez nekaj strani spreobrne pesem z naslovom posmrtni produkt, v kateri se pesnik ironično sklicuje na to, da vsi končamo v salonu iste franšize, ki nam izstavi račun za “bivanje” v mrtvašnici: »cenik: / kripta 100, / plastični venček 20, / umito telo 50, / drenaža v grobu 11, / ciljna odprtina, izkop, 200, / maskara 30, / počesana preča – gratis.«
Pesnik je razvil specifičen jezik, ki mu predstavlja edino orodje za transkripcijo in transformacijo svojih misli ter obenem orožje, s katerim se bori proti nesmislom sodobnega sveta. Pri tem pa pred bralcem vsakič znova razgrne iskreno otroško dušo, ki se v isti sapi čudi čezmejnemu vesolju in nepokopanim mrtvecem. Bolj kot na potrebo po reciklaži in očiščenju planeta, »polnega plastike, vrečk, smeti, starih cunj in spominov« se zdi, da opozarja na notranjo potrebo po igri v vrtu, na katerem se »duša rada namaka«, in po tišini, »tišji od svojih misli.«
Tako kot se Štucin zabava med pisanjem svojih pesmi, tako se njegov smisel za humor in ironijo hitro prenese tudi na bralca. Skupaj z njima pa tudi slutnja politične nekorektnosti … V pesmi matador in ljubica že s prvim verzom pove, da si je vedno želel zaklati bika, in sicer v sodobni gladiatorski areni ob vzdihovanju ženske, ki bi trepetala za njegovo življenje in za iniciacijo v zrelost. V pesmi čakajoč na jazz imenuje to zvrst glasbe kosmata muzika, »nikoli obrito mednožje, / ki reže svet / na zamorce in druge.« Pesniško nagovori tudi pisatelja Tomaža Kosmača in pisateljico Natašo Kramberger, do katere goji prav posebno občudovanje: »Kmetica ima potencial / ubeseditve, / prekleto res, / jaz pa dosegam / potencial / majske ledenke, / ki z enim kosilom ponikne / v črkovni kompost.«
Kako primerljiva podobnost s pesnikovo poezijo; naziv za Štucinovo pesnikovanje je prav črkovno kompostiranje. Med branjem pesniške zbirke Matador in ljubica imamo namreč nenehno občutek, kot da prekopava plasti svojega nezavednega v iskanju najbolj plodnega humusa, s katerim bi pognojil semena samote, ki iščejo dotik neba in solzo navdiha.
»Pesnik, glasbenik, recenzent in fotograf Jože Štucin se v novi pesniški zbirki Matador in ljubica sprašuje o večnem vprašanju minevanja, ustvarjanja in samem pesniškem subjektu. Že sam pregled Štucinovih del kaže na to, kako globoka je njegova misel… v njegovih pesniških zbirkah vre vse, kar pesnika obdaja in kar je povod za razmišljanje. To je najprej priznavanje teme in svetlobe hkrati, grenkobe in veselja, preleta nežnega jutra z grobostjo misli. Te dvojnosti se ves čas pojavljajo in se dopolnjujejo. Brez enega ni drugega, tako je opaziti in razumeti.« (V spremni besedi Pesnikov jaz – k pesniški zbirki; Tonja Jelen)
