Maja Drolec o gledališki predstavi Osvajalec v MGL
Režiser; Sebastijan Horvat
Ob stoti obletnici rojstva Andreja Hienga in 55 let po prvi slovenski uprizoritvi bo na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega nocoj znova zaživela drama Osvajalec. Hiengovo zgodbo o konkvisti so preselili “nekam v Novi svet leta 2049”.
Avtor je sicer dramo postavil v Ameriko v čas španskega osvajanja, ki jo zastopa don Felipe v podobi igralca Igorja Samoborja, ob njem pa nastopajo še Jana Zupančič, Matej Puc in Klara Kuk. Pri nastanku predstave so sodelovali še scenograf in avtor videa Igor Vasiljev, kostumografka Belinda Radulović, avtor glasbe Drago Ivanuša ter oblikovalec svetlobe Aleksandar Čavlek.
Drama Osvajalec je zgodba o vojni, genocidu, zavojevanju, oblasti, elitah, kruti kulturni apropriaciji in sužnjelastniškem izkoriščanju. A na samem začetku (pa tudi na koncu) je to brutalna prispodoba zakoreninjenega patriarhata. Ta se začne prav na točki izjave v sami drami: »Verjel sem, da imam pravico vzeti, kar je pred menoj« (Felipe). Prevzeta in pogosto podzavestno ponotranjena premisa, da nekomu v samem izhodišču vse pripada, je ena najbolj problematičnih in nevarnih stališč. Družinski kvartet igralcev: oče – konkvistador in sin, španska in indijanska princesa, žena in mačeha. Na sprehodu od španske konkviste do polpreteklih in sodobnih genocidov – tako blizu in hkrati tako daleč. Don Felipejeva družina v svojem bunkerju lahko zadovolji svoje materialne potrebe, toda čez čas tudi te ne morejo zamotiti vpogleda v neizogibno resnico pogube. Tako vznikne nova vrsta uničenja, apokalipsa uma, saj kljub udobju ne morejo potešiti svoje največje potrebe, ki jih je pogubila. Popolnoma omejeni so na to, kar jim je uspelo rešiti, nikoli ne bo nič večjega, nič novega, nič drugega. Hrane imajo dovolj, a ubija jih jedka lakota, saj so požrli vse, kar jih je nekoč delalo neustavljive. Tako tu ni več življenja, obsojeni so le na golo preživetje. Po neki popačeni logiki poskrbijo tudi za ohranjanje vrste, saj se Caetani in Baltasarju rodi otrok, ki pa je le simbol strahu, da v tej kletki nekoč ne bi mogli razžirati niti drug drugega. Debata o tem, ali pekel in nebesa res obstajajo, je zaman. Naš božji kompleks kaže le eno resnico – svoj pekel si bomo ustvarili sami.
Besedne eskapade, ki privrejo in bruhajo iz ust govorečih, se včasih odpovedo govorečemu grlu in smislu – osamosvajajo se kot monade v prostoru mnogoterih pomenov, da bi že v naslednjem trenutku zarezale v telesa, oči in se zlizale z direktnim političnim smislom in pomenom. Kaj nam ostane po tem, ko smo osvojili svet, izpraznili arzenal atomskega skladišča, očistili zemljo tujih ver in ›razbarvali‹ vse temnejše odtenke kož? Kaj nam ostane, ko smo fraktalizirali svet, ga do konca porabili in iztrošili zemljo, populili vse ›nemonsantizirano‹ zelenje in ga naselili v podtalje? Kaj nam ostane, ko nas je tehnologija namesto na Mars poslala v bunkerje na Novo Zelandijo, Havaje ali Aljasko, v atomska zaklonišča. Ostanejo nam lepe knjižnice z le-besedami, s katerimi grebemo drug po drugem, mazohistično ›krempljamo‹ po koži, da bi nam vendarle bilo naklonjeno začudenje, da je pod belo kožo kri rdeče barve. Ostane nam veliko, lepo meščansko gledališče, pokrito s prekrasnim kristalnim steklenim zvonom, pod katerim se lahko gremo neskončne ponovitve zgodb o evropskih osvajalskih podvigih, o velikih katoliških ›obrambnih‹ bitkah, o veličastnih osvajalskih junaštvih, podoživljamo herojstvo destrukcije žive in nežive narave, tujerodnih rastlin in živali ter kolateralne škode vsega zelenega, vseh živalskih vrst in čistega zraka …
Ko smo pobili vse sovražnike tam zunaj, se vedno znova vračamo k ultimativnemu strahu: da najbolj ogrožamo sami sebe. Najbolj nas ogroža naša lastna kri, naš lastni gentilizem, ki nas – po ojdipovem kompleksu – najbolj ogroža: naši lastni sinovi nas bodo pobili!
Zala Dobovšek: »Ta svet bomo potlačili ko žensko.« Z moderno tehnologijo smo torej vsaj navidezno dosegli nepremagljivost pred apokalipso, ampak bistvo življenja presega udobje in obilje. V nedogled lahko bežimo pred resnico zunaj nas, ampak pred seboj nikoli ne moremo resnično zbežati.
Najnovejša uprizoritev Hiengovega Osvajalca nam torej razodeva usodo, kakršne doslej še nismo mogli izkusiti, je pa bližje kot kadar koli prej. Trpežnost nacionalizma omogočajo prav fenomeni mita oziroma mitologije.
Če torej Osvajalca ne beremo kot besedilo, ki ob obravnavi dogodkov iz daljne preteklosti govori o časih iz nedavne preteklosti, temveč kot nekakšno (hipersticistično) preroštvo, ki se uresničuje samo od sebe, potem nam čas, v katerem živimo, z gotovostjo podnebnih sprememb, ki visijo nad našimi glavami, in kibernetskimi fantazijami novih osvajalcev (tehnofevdalcev, ki že gradijo svoje bunkerje), razkriva svojo pravo naravo: prehodno, tranzicijsko obdobje – čas, v katerem je nekaj umrlo, a se tega še ne zaveda. Neploden svet, v katerem živi Hiengov osvajalec, zaprt med zidove svoje hladne palače/bunkerja, se kaže kot odmev prihodnosti, ki trdi, da nima alternative. Osvajalec v takem branju ne obravnava le začetkov kolonialne zahodne civilizacije, temveč tudi njen konec oziroma trenutek, ko bo beli moški dokončno dosegel popolno in absolutno zmago nad (biološkim) življenjem.
Predstava, posvečena stoti obletnici rojstva Andreja Hienga, je bila v Mestnem gledališču ljubljanskem sprejeta z bučnim aplavzom.
