Maja Drolec: Mnenje o knjigi
Ivana Djilas; A si lahko vsaj enkrat tiho
Goga, 2025
Ivana Djilas (1976), gledališka in radijska režiserka. V Srbiji je režirala Zakonsko igro Edwarda Albeeja. Podiplomski študij je vpisala na AGRFT v Ljubljani in opravila magisterij pod mentorskim vodstvom Dušana Jovanovića leta 2007 na temo Vizualizacija romana – alternativni pristop k uprizarjanju romana v gledališču. Režira v vseh slovenskih gledališčih: Drama SNG Maribor, MGL, SNG Nova Gorica, Lutkovno gledališče Ljubljana, SMG, Plesni teater Ljubljana, Prešernovo gledališče Kranj, Gledališče GLEJ, Mini teater Ljubljana.
V romanu Hiša avtorica riše portret prekarnega delavca oziroma delavke. Par pri štiridesetih si želi hišo, družino in dva avtomobila, vendar si takšnega življenja ne more privoščiti. Konflikt je torej zagotovljen. Notranja tekstura knjige je pisana v specifičnem žanru. V knjigi ne bomo našli literarnih, liričnih pasaž, pač pa izrazito povnanjeno govorico, katere namen je zabavati in pritegniti bralca.
Ivana Djilas je umetnica, ženska s kariero, feministka, doktorska študentka, prekarna delavka, lastnica magisterija in prejemnica priznanja Združenja dramskih umetnikov Slovenije in romanopiska. Občasno bi bila rada tudi aktivistka.
A si lahko vsaj enkrat tiho je svojevrstna avtobiografija Ivane Djilas, v kateri se prepletajo esejistične zgodbe in družinske fotografije (je mama dvema dečkoma in žena), kot jih je v objektiv ujelo rahločutno oko Petra Uhana. Obenem pa je to življenjepis sveta ; zgodovina se začne z Marijo Terezijo, ki zagotovi našim prednikom nove kulturne rastline, zakone, pošto, bolnišnice, lekarne in karantene, da bi omejili bolezni, ki so prihajale z bližnjega vzhoda. Naseljevanje nemške narodne manjšine poteka v Kraljevini Jugoslavije. Njen praded je bil v Ameriki, kjer je dobil umetno roko – kljuko – na mestu poškodovane roke, njen oče pa je bil univerzitetno izobražen, odšel je v Slovenijo, kamor je v času srbske vojne odšla tudi mlada Ivana. Pisateljica prikazuje ta svet, v katerem živimo Slovenci, resnične zgodbe, kot jih zna izpisati samo življenje, izkoristi za razmislek o najrazličnejših družbenih fenomenih. Njena kariera režiserke v Sloveniji je za vzpon potrebovala precej truda; od znanja jezika do umestitve v gledališčih. Njena družina živi polno družinsko življenje (v času kovida so se šli šolo in glasbeno šolo doma in uresničili mnoge projekte – družina se je povečala za mačko Jazzy), družinsko življenje je prisrčno, a glede na to, da ima sina s posebnimi potrebami in posvojenega temnopoltega sina, se srečuje s stigmami, veliko potrpljenja je potrebno z birokracijo. Zgodba o neuspehu se dotakne nizkih dohodkov, to je zgodba marsikatere mlade družine, ki si ne more privoščiti vsega, kar potrebuje (oderuški krediti). Sicer pa Ivana žonglira med dopoldanskimi in večernimi vajami v gledališču ter poskusom prisotnosti v življenju svojih otrok in širše družine.
Pisateljica in njeni znanci se zavedajo, da je Slovenija lepa dežela s pitno vodo, to je socialna država z dobrim zdravstvom, s čudovitimi gledališči, mnogimi umetniki, dobrimi šolami in vrtci, je varna država, kjer je dobro poskrbljeno za starejše ljudi (HOSPIC), za varstvo živali, še vedno obstajajo neprofitna stanovanja za mlade, gorska reševalna služba, ambulanta za ljudi brez socialnega zavarovanja, in še bi lahko naštevali.
Ob dramaturško izbrušenem, s humorjem podloženem pisanju imamo občutek, kot bi s pisateljico na kavču v dnevni sobi debatirali o ženskah, emigrantih, državljanstvu, politiki, gledališču, starševstvu, otrocih, predsodkih, epidemiji, feminizmu, solzivcu, zlorabah, optimizmu, neuspehu in predvsem o pogumu. O tem, da ne smemo biti tiho in da je »nekatere stvari preprosto treba narediti, ker je tako prav. In ker jih nihče ne bo naredil namesto nas.« Prebrali smo zgodbo o norem, lepem, napornem in nič kaj drugačnem življenju, kot ga živijo druge družine.
Spoštovani bralci, avtobiografski roman A si lahko vsaj malo tiho je izšel pri založbi Goga.
