Maja Drolec: Mnenje o knjigi
Pia Prezelj; Bili smo trije
Goga, 2026
Pia Prezelj (1995) je pisateljica, prevajalka in novinarka kulturne redakcije časopisa Delo. Za svoje novinarsko delo je leta 2022 prejela nagrado watchdog – pes čuvaj, ki jo podeljuje Društvo novinarjev Slovenije. Za roman Težka voda (Goga, 2023) je prejela nagrado Društva slovenskih pisateljev za najboljši literarni prvenec leta. Roman je bil nominiran še za nagrado kresnik, kritiško sito in Cankarjevo nagrado, prevodne pravice pa so bile doslej prodane v pet jezikov. Bili smo trije je njen drugi roman.
Na trajektu sredi Vatskega morja sedi Olga. Do tedaj ni vedela, da ima polbrata Thea, ki jo je povabil na otok, ob tem pa preigrava različice preteklosti. Strmela je v ekran na računalniku in beseda se je v njej razraščala kakor okužba, nenadzorovano, hitro, jo grabila, si jo prilaščala, ud za udom, dokler se ji niso tresle roke, tresle rame. Jo je ženska, ki jo je rodila, resnično oddala v posvojitev? Ne dolgo, ko je pokopala svojo drugo mamo. Theo ji je poslal mamino fotografijo, presenečena je, kot bi gledala sebe. Skrbela je za svojo drugo mamo, ko je umirala. Olgo je zanimalo, kakšna je bila njena prva mama. … kako spi, si umika lase. Ta ženska, ki jo je pahnila v svet, bo zdaj primorana spustiti blizu, primorana ji bo odrediti prostor, voljo in celo presojo odrediti ji vse, kar si ni zaslužila. Je kdaj premišljevala o njej? Je obžalovala? Jo je iskala?
Olga je navajena samote in se na otoku sama poda raziskovat. S fotografskim aparatom v roki se je pred dežjem umaknila v lopo, kjer je izgubila fotografski trak. Tako je spoznala ostarelega prebivalca otoka Jakoba, ki ji pripoveduje o cerkvah, ki sta jih zgradili sestri na otoku, ker se nista mogli dogovoriti, kakšna naj bo zgradba. Jakob pozna otočane in njihove življenjske zgodbe, bralec pa ne izve točno, za katero geografsko področje gre, ime otoka ne poznamo. Severne obale dajejo vtis, da je povsod polno peska, peščena neskončnost. Skratka; podoba peska, vetra in morja je podoba romana – prostorska fascinacija in. Olga je poznala občutek, da je tisto, česar ni bilo in ni imela, večje od tistega, kar je, da je širše, da je težje, da ničla ne označuje ničesar, pač pa odsotnost nečesa. Ob Theovem predavanju v predavalnici spozna, da ima Theo prav; on razglablja o nedoločenosti.….«To prekleto pekočino, ki se je ne da sneti ali odložiti…« Thea zaznamo kot porinjenega v ozadje, po eni strani bi želel biti brat, a ne ve, če mu uspeva.
50-letna Olga se zdaj na otoku spominja svoje fotografske razstave; tam – na TV – jo je nepripravljena zagledala mama, njena prva mama. Olga je priznana umetnica, že skoraj vse življenje raziskuje; lupa, morje, nebo, teža vode – tu in tam se je zalotila, kako čaka, da se bo iztrgala iz horizonta in se deroča izlila iz kadra. Hodi po otoku, se vrača mimo sipin, slikala je svetilnik, svetilničarjev dom, vstavila kaseto, napela zaklop in izvlekla ploščico, pograbila kabel, vdihnila in pritisnila – tihi klik. Otok se premika, Theo ji pripoveduje o tem, da je pred 100 leti odkrhnilo pol hotela.
Jakob, ki je precej skrivnosten, ji da vijugasto rezane papirje. Pred mnogimi leti je zaradi nje na otok prišla ženska, zelo sta si podobni. Olga želi poslušati o njej, ji je sploh dala ime, ko jo je rodila? Po vojni so na otoku ostali esesovci. Pomotoma. Mnogo vdov in dekle, ki je prišlo roditi, ker tako zahtevata njena starša. Rekli so ji, da je otrok mrtev. Zato je ni nikoli iskala. Če bi rodila doma, si je mislila kasneje Olgina mama, bi otroka rešila. Tako pa je ne bo učila hoditi, toliko ji je želela dati, pokazati, a vsak dan je bil zgolj prostor za še več tega, česar ne bo. Želela je stran od borovcev, skalovja. Premišljevala je, kaj so povedali njemu, otrokovemu očetu.
Za kratek hip so bili trije.
Olga in Jakob sta skupaj hodila po otoku. Ko je mama videla Olgo kot fotografinjo fotografske razstave na TV, je mislila, da gleda sebe, mlajšo. Mamo so šele Theovi mali prstki odrešili, da je nehala misliti na dojenčico, ki je ni smela obdržati in imeti. Napisala je listek, ki ga je Theo izročil Olgi, mogoče bi ga moral zavreči … Olga, vem, kako ti je in ne pričakujem razumevanja, si pa prav vsak dan želim, da bi bilo drugače …
Jakob ji je ponudil svojo kočo. Sam lahko živi pri bratu na kmetiji, že zdaj mu pomaga z ovcami.
Olga razmišlja; je prišla, da bi se vrnila ali pa zato, da bi ostala. Je kdaj pomislila, da je ta možnost?
Na otoku, ki ga spodjeda morje, Olga s polbratom Theom in ostarelim ovčjerejcem Jakobom razpleta klobčič usod, ki so jo privedle na sever. Med zgodbami o ribiških vdovah, bežečih esesovcih in dekletu, primoranem roditi stran od vsega, kar pozna, se rojevajo bližine, a tudi vse globlje negotovosti.
Bili smo trije je roman o sorodstvu, domu in izgubi, pa tudi o tem, kako se preteklost zajeda v to, kar smo — in kar postajamo.
Pisateljica Maja Haderlap meni, da je roman Pie Prezelj poetično gost in izostren tekst o zamegljenosti medčloveških odnosov, o večpomenskosti sorodstva in materinstva. Razkriva nam bežnost zaznavanja našega notranjega in zunanjega sveta, ki se sproti spreminja, izgublja, a se hkrati na novo vzpostavlja v jeziku, v podobah in v našem čutenju.
Spoštovani bralci, roman Bili smo trije je izdala založba Goga.
