Maja Drolec: Mnenje o knjigi
Michael Köhlmeier; Deklica z naprstnikom
Prevedel Aleš Učakar
Sanje, 2025
Michael Köhlmeier, rojen leta 1949 v Hardu ob Bodenskem jezeru (Avstrija), je študiral germanistiko in politično filozofijo v Marburgu/Lahnu ter filozofijo in matematiko v Gießnu. Živi in dela kot svobodni pisatelj v Hohenemsu (Vorarlberg) in na Dunaju. Kot pisec radijskih iger in proze je postal znan v začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja, leta 1974 pa je prejel nagrado za književnost. Njegovo delo vključuje več romanov, različna prozna besedila, igre, radijske igre, scenarije in glasbena besedila. Na ORF 2 je vodil tudi diskusijsko oddajo Klub 2. Dela Michaela Köhlmeierja so bila med drugim prevedena v francoščino, grščino, korejščino, romunščino, slovenščino, bosanščino, španščino in turščino ter so prejela številne nagrade. Leta 2011 je prejel avstrijsko nagrado za mladinsko književnost za knjigo Rosie und der Urgroßvater [Rosie in pradedek].
Deklica z naprstnikom je krajši roman o begunskih otrocih. Jiza, Šamhan, Arian. Pisatelj Michael Köhlmeier gradi svet tihega krika – svet, v katerem otroci tavajo po ulicah, neopazni, brez varnega zavetja, ranljivi, a kljub temu pogumni.
Deklico (6 let), ki ne govori, razen, če ji omenijo policijo, je stric porinil na tržnico, kjer jo trgovec Bogdan hrani nekaj dni, a le zgodaj zjutraj, potem mora sedeti v kotu, ker v trgovino pridejo stranke. Zvečer mora iti. Nekega večera strica ni bilo, čeprav je šla je v njuno smer, ga ni našla, čez noč je prespala v zabojniku za smeti. Ženska je pogledala stran, ko jo je videla med odpadki. Ko je podnevi zaspala v topli knjigarni, so jo odpeljali v dom za najdene otroke z 20 posteljami, dobila je tudi plišastega medvedka. Deklica, ki jo začnejo klicati Jiza, nima svojega doma, dokumentov, jezika ali imena. Prepuščena je brezbrižnosti sistema, a kljub temu nosi v sebi zaupanje in življenjsko moč. V sobi je bil večji fant (Šamhan (14 let)), edini, ki ga je razumela. Z manjšim fantom (Arian) se ponoči splazijo ven, ker sta fanta že prevelika, da bi lahko ostala v domu, ona pa niti ne ve, kako ji je ime. Kdor ne ve, kako mu je ime, ta nima niti matere niti očeta. Ne morejo je izgnati. A nikogar ni, ki bi jo hotel sprejeti.
Skupaj se premikajo po mestih, kjer jih nihče ne opazi; kjer se moč otroka skriva v drobcih poguma, zaupanja in tihih prijaznostih. Njihov cilj je velika, prazna hiša, kjer bodo lahko jedli in počivali. A policisti so jih našli. Arian in Jiza sta ušla, spala sta na tovornjaku, ki ju je odpeljal iz mesta. Na tovornjak so naložili palete sadja in zelenjave v kozarcih, da sta se najedla graha. V trgovino sta šla s ponjavo in vzela še nekaj hrane. Zatekla sta se v rastlinjak, potem je Jiza zbolela, imela je visoko vročino, Arian pa ji je naprosjačil aspirine, mleko in kruh.
»Sončna ploskvica se je dotaknila obzorja. Razširila se je. Postala je bela. Zadrhtela je v zimski soparici. Sonce ni več svetilo tako jarko in oči so zdržale, da so ga gledale.«
Bolno Jizo je ženska odpeljala v hišo, jo umila, hranila in zaklenila. To je bila Renate. Hotela jo je zase. Jiza je pazila na svoj naprstnik, ženske pa ni pogledala. Arian je Jizo rešil ujetništva.
Roman je izpoved o ljubezni in zanemarjanju, o ljudeh brez porekla in izobčencih v razčlovečenem svetu.
Spoštovani bralci, roman Deklica z naprstnikom je izšel pri založbi Sanje.
