Maja Drolec; Mnenje o knjigi
Alojz Rebula; Dnevniški zapisi (1948 – 1954)
Slovenska matica, 2025
Alojz Rebula (1924- 1918), slovenski pisatelj, dramaturg, esejist in prevajalec, rojen je bil v Šempolaju (San Pelagio) pri Nabrežini, Italija. Rebula je obiskoval italijanske šole, slovenščine se je učil kot tujega jezika. V letih med 1936 in 1940 je obiskoval klasično gimnazijo v Gorici in jo od 1940 do 1944 nadaljeval v Vidmu, kjer je tudi maturiral, leta 1949 pa diplomiral iz klasične filologije na Univerzi v Ljubljani. Leta 1960 je v Rimu doktoriral s tezo o Danteju v slovenskih prevodih. Do upokojitve je poučeval latinščino in grščino na višjih srednjih šolah s slovenskim učnim jezikom v Trstu. Poročen je bil s pisateljico Zoro Tavčar. Alojz Rebula spada med najpomembnejše sodobne slovenske avtorje, predvsem pa je pomemben tržaški književnik, po slogu realistični pisatelj filozofsko navdahnjene proze s simboličnimi in ekspresionističnimi prvinami. Objavil je mnogo zbirk esejev, dnevnikov, romanov (Zvonovi Nilandije, Nokturno za Primorsko, Jutranjice za Slovenijo, Cesta s cipreso in zvezdo, Duh velikih jezer, Maranatha ali leto 999, Kačja roža, Jutri čez Jordan, Zeleno izgnanstvo, Snegovi Edena, Divji golob, V Sibilinem vetru, Senčni ples, Klic v Sredozemlje, Vinograd rimske cesarice, Devinski sholar). Drame (Operacija Timava, Savlov demon, Hribi, pokrijte nas!), kratka proza, eseji in druga publicistična dela, ki so bila prevedena v mnoge tuje jezike. Za svoje dosežke je bil nagrajen s številnimi nagradami; tako leta 1995 s Prešernovo nagrado, in leta 2005 z nagrado kresnik za roman Nokturno za Primorsko kot najuspešnejši roman leta.
Dnevniški zapisi (1948 – 1954)
Rebulovi mladostni dnevniški zapisi osvetljujejo čas pisateljevega povojnega študija v Ljubljani. Čeprav je Rebula rad zatrjeval, da ne bo nikoli v življenju postal pisatelj, se je odločil za mladostne dnevniške zapise, vsakodnevni večerni obred, s katerimi se je zazrl v zahajajoči dan in si zapisal dogodke, misli, vtise, ki jih je želel iztrgati pozabi. V dnevniku se je učil izražati v slovenskem jeziku. Svojo prvo pesnitev je napisal v latinščini. Med študijem se je hkrati začel goreče posvečati tudi lastni literarni ustvarjalnosti ter prevajanju in doživel prve revijalne objave in nastope, ki jih dnevnik sproti dokumentira. Najnežnejše hrepenenje, svoje skrivnosti duše je opisal v slovenščini…«Prepoln sem te, do konca srečen, izpolnjen.«
…«Tebi je veljal ves zagon moje misli, nepotešeno iščoče predmet odrešujoče zaposlitve: ob tebi sem se potopil v ekstazo, v kateri je srce kot lučka, ki ugaša pod navalom vetra…« Njegovo pisanje je polno lepih izrazov, poudarjanje pomenskih odtenkov, domiselnih zamahov, etična doslednost pri uporabi besed in polet misli. Za vzor so mu spisi Friedricha Nietzscheja. S prebiranjem dnevnika nam bralcem postaja jasnejše razumevanje njegovih drugih literarnih del.
Mladostno obdobje v Ljubljani je čas zagrenjenosti, predvsem pa spopad z nevarnostjo izgube smisla. …«Kadar sem sam in zmučen, se takole razgovarjam s tabo in mi odleže ves pondus teh težkih dni. Želel bi te imeti stalno ob sebi in ti povedati vse…« Vzornik med pisci mu je bil Tolstoj; idilično pojmovanje kmečkega življenja, kljub trdoti dela, hrepenenje po svetlobi in ljubezni. Zora, ki postane njegova žena, in dosleden kritik njegovih del, mati njegovih otrok, je tista, po kateri hrepeni in začuti, da Bog ni daleč. Pisatelj ob svoji ljubljeni združi eros in tanatos, celostno ljubezen; duhovna in telesna….«Težko mi je biti daleč od tebe, toda prav tako je jasno: le v Trstu morem kaj zaslužiti, da pomorem svojim in tebi, da si naredim neko podlago za najino sožitje.«
Pisatelj opisuje tedanje literarno – književniško izobraženstvo, kulturni ambient v Ljubljani, v Plečnikovem Nuku in na Primorskem, vseživljenjsko prijateljevanje z arheologom Stanetom Gabrovcem, omenja Kamnik, sv. Primoža in pohode v Julijce. Nekatere pasuse v dnevniku zapiše tudi v italijanščini. Zanj je bilo življenje: ljubezen, študij in vera.
Zahvaljujoč pisateljevima hčerkama, ki sta Slovenski matici rokopis predali za objavo, Alenki Rebula Tuta in Tanji Rebula, ki je opravila zahteven prepis izvirnika in ga opremila z opombami, slovenska književnost 20. stoletja odkriva iniciacijsko literarno mojstrovino, prerokbo »o epifaniji novega duha, o divjem pihu veselega vetra novega navdiha, o poizkusu novega življenjskega message, ki naj bi oznanjal novo sintezo stvarstva in človeka, strasti in trpljenja, zgodovine in posameznika, novo potrditev eksistence«, in dosega svoj mogočni, čarobni vrhunec.
Spoštovani bralci, Dnevniške zapise Alojza Rebule je izdala založba Slovenska matica.
