Maja Drolec: Mnenje o knjigi
Aljoša Harlamov; Dohtar in Povodni mož
Goga, 2026
Aljoša Harlamov (1983) je literarni zgodovinar, publicist in urednik. Leta 2009 je objavil prvenec Bildungsroman, nato pa še nekaj posameznih kratkih zgodb. Od leta 2017 s prijateljema vodi podkast O.B.O.D. in se profesionalno posveča žanru.
Piše se leto 1835, poletna vročina pa neusmiljeno pritiska na Ljubljano. Dohtar – literarizirani France Prešeren – se premočen in prekrokan zbudi na bregu Ljubljanice, njegovi prsti so prepleteni z ledeno mrzlimi prsti utopljene mladenke. Parodija kriminalnega romana je postavljena v čas prebujanja slovenske zavesti, preraste v razgibano zgodovinsko kriminalko, v kateri ne manjka napetosti in spletk (tudi političnih), ko mora genialni pesnik pod pritiskom strogega Metternichovega odposlanca z Dunaja ugotoviti, kdo ogroža mlade Ljubljančanke. In ne – odgovor ni Povodni mož.
V romanu Dohtar in Povodni mož je France Prešeren, največji slovenski pesnik, prikazan kot eden od vodilnih intelektualcev svojega časa, glasnik slovenskega duha, tudi detektiv, ki to postane po sili nesrečnih zamer. Zgodba romana se začne na poletno noč leta 1835, ko Prešeren, tokrat imenovan zgolj kot Dohtar, krene na enega od svojih pijanskih pohodov in ponesreči zgrmi v Ljubljanico, zbudil se je v zaporu na gradu (ob njem tudi starec, za katerega se izkaže, da je sin barona Tauffererja, ki mu je grozil z nožem in mu govoril dunajski hlapec). V mali celici je smrdelo po iztrebkih, ni se spominjal, kako je prišel na Krakovsko nabrežje ob Ljubljanici pred trnovsko cerkvijo, ob sebi pa je zagledal truplo mladega dekleta, verjetno zadavljeno. Tedaj spozna Herr Wirta, imenovanega tudi Herr Bote ali Dunajčan, ki mu je očital, da kdor se Dohtarju zameri, konča v Ljubljanici.
Dunajčan Dohtarju nakaže, da so za dekletovo smrt krivi člani ljubljanske Lože Prijateljev rimskega kralja in Napoleona. Dunaj proti Francozom. Na koncu bo to državo ugonobila poezija. »Dokler vas bo mladenka odklanjala, jo opevate. Če bi želela, da iz nje naredite pošteno žensko, bi jo ucvrli.« Dohtar ni vedel, kakšno povezavo ima smrt deklice in država, a dobi odgovor; v vsaki politiki vedno najprej nasrkajo najšibkejši.
Kancler Klemens Wenzel von Metternich je dr. Wirtu zaupal ta primer, in če mu bo Dohtar pomagal najti krivca, mu lahko uredi službo – advokaturo, s katero si bo pridobil ugled in dobro partijo za poroko. Časa za iskanje morilca ni veliko, zato ekscentrični dunajski odposlanec Dohtarju nakloni deset dni, da najde odgovornega zločinca, v nasprotnem primeru pa bo končal za rešetkami. Dohtar krene na enako duhovito, čudaško in srhljivo odisejado skozi enega od najbolj prelomnih obdobij slovenske zgodovine, pri tem pa spoznava nič kaj vzorno ozadje velikega mesta.
Kdo je morilec? Dohtar ve, da ni ničesar kriv, a bo povprašal, raziskal. Ve, da se je cesarski dvor bal kmetov in meščanov. Povezovalec med Dunajem in Ljubljano je bil Kopitar (Stari), ki je preprečil izdajo nove Čbelice, sicer pa je spoštoval poezijo, ki so jo pisali na Kranjskem. Stanko Vraz je bil dvoru nevaren, ker je predlagal povezovanje s Slovani na jugu (združitev Kranjske s Štajersko, Koroško in Istro, mogoče tudi z Dalmacijo, lahko bi se združili s Čehi, Slovaki in Poljaki). Zagovarjal je ilirizem, torej bližanje kajkavščini in nato poenotenje južnoslovanskih jezikov. V gostilni pri Podbojevki so se družili: Andrej Smole, Matija Čop, Miha Kastelic, Zelenec (Anastasius Grün) in še kdo. Pogovarjajo se o Krstu pri Savici, epu, ki ga je pisal tedaj Prešeren, Kopitarju je všeč, da se bo Črtomir pokristjanil. Dohtar med preiskovanjem umora kljub vsej pesniški domišljiji hitro spozna, da se v mestu dogaja marsikaj, o čemer se mu niti sanjalo ni. Na Rožniku je bil zbor Lože Prijateljev rimskega kralja in Napoleona, saj so Kranjci še bolj podložni Habsburžanom, od kar so Francozi odšli. Najbolj jih je častil Vodnik.
Doma je Dohtarja vedno čakala leto starejša sestra Katra, ki je skrbela zanj. Všeč ji je, kadar ju obišče dr. Bott, ki včasih prinese tudi meso. Na skici, ki jo je narisal Langus, Katra prepozna Urško Globočnikovo. Umorjene pa so bile še: Anica Kalan, Katarina Repežič, izgine tudi Julija, po vsej verjetnosti je šla na zmenek z Dohtarjem, a jo Dohtar s poslednjimi močmi potegne iz Ljubljanice. Stopinje na bregu niso njegove. Očetje umorjenih deklic so premožni člani bartovščine, hčere se poročijo z Nemci, pozabijo materin jezik in slovenščina izginja, to pa je zaskrbljujoče.
Dohtar dela v odvetniški pisarni dr. Crobatha, se druži z umetnikom Langusom, kjer srečuje Julijano Hartl, mater Primičeve Julije, za katero Langus riše portret. Julijana ponosno pove, da se za Julijo zanima odvetnik Scheuchenstuel, ki je bil Prešernov sošolec.
Prešernu je bilo vedno žal, da ni šel s Čopom na Savo, kjer je Čop utonil. V romanu Dohtar in Povodni mož gresta k Savi Čop in Kastelic, 6. julija 1835 Matija utoni, potem ko je Dohtar razvozljal njegovo krivdo. Ko nazadnje pride do odgovora, še sam ne more verjeti resnici in roman se konča prav tako dramatično, kot se je začel.
Z Matijo je umrl (delno) tudi Dohtar.
V zadnjem poglavju beremo o Dohtarjevi smrti. Katra je izpod postelje potegnila kup pesmi, ki jih je Dunajčan vrgel v ogenj.
Dohtar in Povodni mož je moč brati kot napet kriminalni roman, ki se poslužuje koncepta alternativne zgodovine in drzno meša fikcijo in zgodovinska dejstva, hkrati pa se Harlamov na duhovit način dotika mita o Prešernu kot največjem slovenskem pesniku. Na tak način roman razbija ustaljene “mite in legende” o Prešernu ter enega najbolj vplivnih slovenskih literarnih umetnikov približa novi generaciji bralcev.
Sanja Podržaj je zapisala, da poznamo Prešerna, romantičnega pesnika, vendar literarna zgodovina in komparativistika kažeta nekoliko drugačno sliko. Vsak, ki se ukvarja s pisanjem, ve, da gre za trdo delo, ki zahteva tudi veliko študija in tehnične spretnosti, še posebej pri strogih pesniških oblikah, kot so sonet, gazela, glosa in druge forme, prek katerih se je izražal Prešeren. Danes vemo, da je imel veliko zaslug pri tem jezikoslovec, literarni zgodovinar in kritik Matija Čop, ki je Prešerna seznanjal s smernicami v svetovni književnosti in ga spodbujal, naj jih posnema. Glede na to je zelo verjetno, da ljubezen do Julije Primic ni bila tako usodna, ampak je šlo bolj za zgledovanje po poeziji italijanskega renesančnega pesnika Francesca Petrarce, za katerega je značilno čaščenje in oboževanje nedosegljive ženske. To je za svoj roman spretno izkoristil Aljoša Harlamov, saj je v njem naročnica sonetnega venca kar Julijina mama, podjetna vdova Julijana Hartl. Sonetni venec naj bi namreč vzbudil zanimanje za njeno hčerko med bogatimi snubci. Prav tako Harlamov v romanu prikaže, kako bi lahko nastajal Krst pri Savici. Pesnika k pisanju spodbuja prijatelj Čop, nevrotični izobraženec, ki ves čas tiči med knjigami. Dohtar v romanu pa ves čas išče rešitve, kako bi epsko lirsko pesnitev zaključil.
Spoštovani bralci, roman Dohtar in Povodni mož je izdala založba Goga.
