Maja Drolec: Mnenje o knjigi
Elif Shafak; Pogled
Prevedla Polona Glavan
Elif Shafak je mednarodna priznana britansko-turška pisateljica in pripovedovalka. Objavila je 21 knjig, od katerih je 13 romanov, njene knjige pa so prevedene v 58 jezikov. Roman Otok pogrešanih dreves je bil finalist za nagrado Costa, britanske književne nagrade, nagrado RSL Ondaatje in nagrado Women’s Prize for Fiction. 10 minut in 38 sekund v tem čudnem svetu je bil nominiran za nagrado Booker in nagrado RSL Ondaatje ter izbran za Blackwellovo knjigo leta. Štirideset pravil ljubezni je BBC izbral med 100 romanov, ki so oblikovali naš svet. Arhitektov vajenec je bil izbran za The Queen’s Reading Room. Tudi roman Pogled je bil nagrajen.
Zgodbe Elif Shafak odpirajo vprašanja identitete, pripadnosti, žensk, migracij, spomina in različnih oblik drugačnosti. Piše večplastno in brez strahu prestopa meje med kulturami, žanri in perspektivami, zaradi česar njeni romani vedno znova razkrivajo, kako zapleteno je biti človek.
V romanu Pogled pisateljica raziskuje temo telesne podobe in zaželenosti, prvič je bil objavljen leta 1999, spada med njena zgodnejša in bolj nenavadna dela. Roman je večplasten in povezuje zgodbe iz različnih krajev in obdobij, v središču pa so ljudje, ki zaradi svojega videza postanejo predmet tuje radovednosti, presojanja in celo posmeha. Shafak raziskuje, kaj pomeni biti viden in kako močno lahko pogled drugega oblikuje našo predstavo o sebi. Nekoliko eksperimentalen in mestoma grotesken slog potopoma poveže zgodbe različnih družbenih izobčencev in bralca prisili, da preizpraša tudi lastno ustvarjanje predstav o drugih ljudeh, ne da bi jih zares poznal.
Dogajanje se prepleta med Istanbulom, 1999, in Pero, 1885. Oditi je treba v preteklost in v svet, kajti človek je vselej in povsod hkrati tisti, ki gleda, in tisti, ki je gledan. Radovednosti pa se ni mogoče izogniti.
Anonimna pripovedovalka, ženska pri petdesetih s prekomerno telesno težo, ki je v sanjah videla balon, in dokler ga je videla, je sanjala, ko pa se je zbudila, balona ni bilo več. Ona se tolaži z obsesivnim prenajedanjem, on – njen partner – z obsesivnim iskanjem gesel. Zunaj je bil potres, zato jo je B-C zbudil. Zdaj stoji zunaj v copatih s cofki, pripravljena na svojo bolečino, … razmišlja, če bi bila: mati treh otrok, sicer dobra kuharica, z lepo pisavo, mož pa je grob; imel je mlajšo ljubico, žena se zaveda, da mora vztrajati zaradi otrok, … ve, da vsi moški znorijo, a jih potem sreča pamet. Seveda je kričala, da hoče moža nazaj, zato so jo strpali v taksi in jo odpeljali v bolnišnico. Taksist je mlad, sveže poročen, njegova žena prodaja v butikih, on pa dela noč in dan, razmišlja, da so ljudje ponoči čudni, tudi njegovi svakinji se je zmešalo.
Ljubimec pripovedovalke je pritlikavec, ki se iz čistega kljubovanja postavlja na ogled kot model v slikarskem ateljeju, oba sta naveličana, da se za njima vsepovsod obračajo žaljivi pogled. Odločita se zamenjati vlogi. Moški stopi na ulico naličen, ženska pa si na obraz nariše brke. Kako močno lahko učinkuje prizma pogleda?
V njuno zgodbo pisateljica vpleta dve zgodovinski pripovedi (Istanbul in Sibirija): v Peri je stal višnjevo rdeč šotor, kjer so živele ženske. Karmet Mumu Keske Memis Efendi (zgodba o njegovem rojstvu in sovraštvu do sebe, oče ga ni maral, šele na poročno noč je našel razlog, da živi…«Kjer človeka boli, tam mu bije srce.« Zdaj mu bije v očeh, kjer je imel moč, da je videl stvari, ki jih drugi niso videli. Pripoveduje zgodbo o Z-vratih tega šotora. Svetli obraz lune si želi biti ljubljen, tako ga je strah, da bi ostal sam. Soboljka je bilo prekleto bitje, ki so jo v 17. stoletju v Sibiriji razkazovali kot spektakel grdobe, in pravo nasprotje je La Belle Annabelle, katere osupljiva lepota je v osmanskem haremu privabljala poglede. Različni ljudje, tri dobe, podobna bolečina – biti videna ali viden na napačen način. Kuga v Rusiji, Beketov s kozaki so bili zbiralci krzna, predvsem soboljevega. V SV Sibiriji Timofej Ankidinov, zanima ga reka Pogiča, ki jo imenuje moja elegantna dama. Sobolj živi z dečkom in mu liže rane, zato se njuni duši nikoli ne ločita. Legenda o prostitutki, ki je spala s soboljem, tako je nastala Sobolka, ki so jo pripeljali v Istanbul.
Romaneskno tkanje najbolj prepoznavne turške sodobne romanopiske je prepleteno s slovarskimi zapisi in zgodbo o nenavadni predstavo čudakov, ki se je odvila v Istanbulu konec 19. stoletja. Duhovito napisan roman se igra s pojmovanji lepote in grdote, kot bi bilo oboje Rubikova kocka. Pisateljica v njem lahkotno preigrava vidike človeškega zaznavanja, potrebe po opazovanju in po tem, da smo videni, obenem pa na ganljiv način raziskuje škodo, ki jo lahko povzroči naša na videz nedolžna želja, da skozi pogled presojamo, sodimo in obsodimo soljudi. V dobi kričečih podob, umetne »inteligence« in velikih iluzij je roman še posebej aktualen. Nekoliko eksperimentalen in mestoma grotesken slog potopoma poveže zgodbe različnih družbenih izobčencev in bralca prisili, da preizpraša tudi lastno ustvarjanje predstav o drugih ljudeh, ne da bi jih zares poznal. Shafak se med pojmi lepote, grdote, čustvene lakote, travme in pogledih z najrazličnejšimi nameni ter podobah, ki jih ustvarjamo o sebi in drugih, sprehaja prav groteskno. Branje njenega romana Pogled zahteva nekoliko več zbranega dela, kajti njeno pisanje je vzhodnjaško mistično in pripovedno igrivo, hkrati pa se nam ves čas poskuša izmuzniti z vijuganjem skozi prostor in čas ter se spušča v skrivnosti človeškega bitja, ki je bilo od nekdaj izpostavljeno tujemu pogledu.
Pogled je nenavadna, duhovita in mestoma skoraj nadrealistična študija o tem, kako zelo nas določajo pogledi drugih. O tem, kako gledamo, kako smo gledani in kako hitro lahko pogled postane sodba. Pred človeško radovednostjo, ne glede na čas in prostor, pravzaprav ni mogoče nikamor pobegniti.
Spoštovani bralci, roman Pogled je izdala založba Sanje.
