Resnična zgodba o brutalnosti, preživetju in tem, kako je mogoče celo iz pekla odnesti zmago.
Simon Doma (1977), Ljubljana. Poklic slikopleskarja opravlja s srcem in veseljem. Je lastnik konja Halifaxa, ki mu v življenje prinaša veliko veselja, miru in občutka svobode. Rad ima morje, potovanja in mirne večere ob kozarčku ruma in dobri cigari.
Aleš Čar (1971). Bil je glavni urednik mednarodne revije za kulture Balcanis, vodil je pogovorno oddajo na nacionalni televiziji Peti element, delal je kot urednik kulture in Objektiva na časopisu Dnevnik ter vodil programsko ekipo, ki je skrbela za digitalno podobo Evropske prestolnice kulture Maribor 2012. Piše scenarije in je avtor šestih knjig, ki so bile prevedene v več jezikov. Leta 1998 je dobil nagrado za najboljši prvenec dveh let za roman Igra angelov in netopirjev (1997). Leta 2000 je bil njegov drugi roman Pasji tango predlagan za Delovo nagrado kresnik. Leta 2003 pa je izdal zbirko kratke proze V okvari in bil nominiran za nagrado Prešernovega sklada. Njegova dela so še: Made in Slovenia,Muhe, O znanosti, Apokalipsa št. 42/43. 17-22
Roman Gringo Loco sta napisala Aleš Čar in Simon Doma. Pripoveduje o tem, da večino napačnih odločitev sprejmemo iz pravih razlogov. Biografija Simona Dome, ki je v venezuelskem peklu mešal juho s hudičem, po tem, ko se je odločil, da je postal »mula«. Zgodba o kovčku, ki se ni odvila v pravo smer. Absolutno ne. Dogajanje je postavljeno v zapora Los Teques in Rodeo 2 v Venezueli ter v slovenski zapor na Dobu.
Začetek zgodbe sega v leto 2010, ko se je Simon Doma, ljubljanski »frajer«, malo preveč zadolžen, oprijel ideje, da lahko obogati ali vsaj poplača dolgove, če prinese pet kilogramov kokaina iz Venezuele. Po zagotovilih prijatelja Valterja ne more iti nič narobe, a najbolj sumljiv na letališču je moški – belec, ki potuje sam. Po pristanku v Venezueli, na letališču Simon Bolivar, so njegove sanje trčile ob resničnost – visokega varnostnika z ostrimi potezami, ki po tem, ko je zavohal denar, svojega plena ni izpustil iz krempljev. Epilog preiskave osebne prtljage je bila obsodba na 15 let zapora. Prijatelj Valter pa ga je pustil na cedilu.
Medtem ko je novica počasi izginjala iz spomina slovenske javnosti, se je za Simona začenjala življenjska izkušnja. Že med dojemanjem neverjetne “vzporedne resničnosti”, v kateri se je znašel, je doživel brutalnost venezuelskega jetniškega sistema. Kaotične razmere v državi, ki je v svetovnem vrhu po številu umorov in ugrabitev, utaplja se v korupciji, hiperinflaciji in gospodarski krizi, vse to se zrcali v njenih zaporih, a venezuelska vlada je leta 2010 napovedala vojno tihotapcem drog, kazni so se dvignile iz 10 na 15 let zapora, pogojnega izpusta ni bilo več. Čeprav zunanje zidove zapora varuje vojska, je njihova notranjost prepuščena absolutni oblasti tolpam, ki odločajo o življenju in smrti jetnikov. Tudi znotraj zapora se vrstijo prevzemi, zapor Los Teques so spremenili v ženski zapor, jetnike pa prestavili v Rodeo 2.
Simon je uverturo v zaporniško življenje doživel v “sinonimu za smrtno obsodbo”. V zloglasnem odprtem zaporu Los Teques, od 1. decembra 2010 do 17. decembra 2012, ko ga premestijo v Rodeo 2 in tu ostane do 17. oktobra 2014. Doživel je štiriletni pekel.
»Na obritih glavah zapornikov – se vidi polno udarnin, kot zemljevid Venezuele.« Njegovo pripovedovanje postane zgodba Slovenca, ki se je po usodni odločitvi znašel v enem najnevarnejših zaporov na svetu – Los Tequesu v Venezueli, ki ga tedaj sestavljajo klani: Especial, Mostrico, Maxima, Iglesia ter Pavilion 1 in Pavilion 2, ki sta najbolj brutalna klana. Simon je postal Gringo Loco – nori tujec. Tako so ga imenovali tisti, ki so odločali, kdo bo živel in kdo ne. V kraljevini kriminalcev, kjer vojska in policija nista imeli vstopa, je moral Simon plačevati, da je lahko spal na tleh, kasneje si je kupil posteljo in se tako statusno dvignil – pridobil je spoštovanje, v začetku je jedel ostanke iz smeti. Preživel je med vsakodnevnim nasiljem, streljanji in salso, ki je odmevala 24 ur na dan.
Čeprav se je veliko ukvarjal z mislijo, da zapora ne bo zapustil živ, njegova zgodba ne govori le o preživetju v skrajno nasilnem okolju. Je tudi razmislek o krivdi, rehabilitaciji, odtujenosti, iskanju smisla (za kratek čas ga zanese in uživa kokain, a kmalu spozna, da je postal votel, prazen in otopel)… O upanju in preobrazbi “norega tujca” …«V enem dnevu sem doživel več kot marsikdo v celem življenju. Danes se sebe brez te izkušnje sploh ne znam predstavljati. Mogoče sem moral skozi to, da postanem celota…« Igral je pošteno igro, nikoli ni izdal prijateljev (imel jih je kar nekaj; Jean- Pierre, Milagra, njen bratranec Giorgio, Victor, Makedonec, Castilio, Carlito, Wilberg, Angel).
Gladovno stavko v Rodeu 2 je podaljšal, sprejemal je nadzor vodje tolpe Rockyja iz sobe 3, ki je dal na krvave nedelje pretepsti vse, ki so dolgovali denar (plačati je bilo treba vse; najprej posteljo, potem drogo in ostale dobrine, hrana je bila zelo slaba in je bila večkrat na prvem mestu), od vsega denarja, ki ga zaporniki dobijo od doma, šef klana pobere svoj davek, zapornik mora plačevati klanu za zaščito, luceri imajo pištole, pretepajo zapornike – ker so zadolženi; tudi Simon je večkrat tepen. Postaneš zver v svetu, kjer nikoli ne smeš postati plen.
V zaporu je vonj po marihuani, gnilobi in po krvi …
Po dveh letih mu je Rocky zaupal in mu predal kokainsko prodajo …«Rockyjeva pištola v roki se je zdela kot dotik usode, kot zaključek prvega poglavja za začetek novega življenja…«. Simon je bil prvi gringo, ki je postal lucero (elita zaporniškega sveta, priviligiran status), gangsterske stvari so mu ležale, (kot mali deček je videl, kako oče pretepa mamo), v zaporu je pretepal po Rockyjevem ukazu. Brez znanja jezika. Brez zaledja. Ko ne ostane nič drugega kot preživetje v kraljevini kriminalcev, kjer so veljala njihova pravila. Edina, ki se je borila za Simonovo premestitev v Slovenijo, je bila Simonova mama. Prodati je morala hišo, a upala je vseskozi. Ko mu je sporočila, da bo sodba, je bila srečna …«Preveč lep trenutek je bil. Poln upanja. Optimizma. Potrebovala je ta moment, pila ga je kot vodo po večmesečnem potovanju skozi puščavo. Imela je pravico do upanja.«
Zgodba o trpljenju. Pokori. Kazni. Preobrazbi in zmagi. O tem, kaj vse zmore človeški um. Kaj prenese telo. Da je včasih mogoče res boljše biti nor.
Spoštovani bralci, roman Gringo Loco je izšel v samozaložbi Simona Dome.
