Maja Drolec: Mnenje o knjigi Selme Skenderović; In če vsi pozabijo
Cankarjeva založba, 2024
Selma Skenderović (2001), slovenska pisateljica, pesnica, slovenistka, zmagovalka Festivala mlade literature Urška (2020), s svojim prvim romanom In če vsi pozabijo potrjuje status enega najizvirnejših glasov mlajše generacije slovenskih pisateljic. Po pretresljivi zbirki kratkih zgodb Zakaj molčiš, Hava je njen roman In če vsi pozabijo naravno nadaljevanje. Gradi iz notranjosti junakinj(e) in z bolečo natančnostjo beleži tišino, nasilje, razpoke spomina – in redke, preveč redke, tragično redke trenutke nežnosti.
Glavna junakinja Zina razmišlja, da ne sodi nikamor, ko sta z mamo prišli v Kosovsko Mitrovico, kjer živi ded in širša družina.
…«Povsod se moram pretvarjati. Tu, da sem kot ljudje tu. V Sloveniji, da sem kot Slovenci… Zdaj moram shajati med ljudmi, ki govorijo v jeziku, v katerem ne čutim …«
Zina, tiha opazovalka, je junakinja, ki je razcepljena – med tem, da bi razumela, in tem, da bi pozabila. Je hkrati hči, sestra, migrantka, študentka, ženska – in nobena od teh vlog ji ne omogoča varnosti. Zina je tudi muslimanka, a ne prakticira vere v celoti, ne je svinjine, praznuje verske praznike in v sebi nosi kodeks. Tudi zaradi tega se pogosto počuti še bolj odrinjeno od okolja.
Ded je 42 let živel in delal v Nemčiji, družino je pustil doma, ko pa je nana zbolela, se je vrnil, a je ženo stalno nadiral, žalil, ona pa mu je bila zgledna žena. Zinin in Azrin oče in mama sta odšla skupaj v Slovenijo. Onadva sta mlajša generacija, nista se ločila, a njuno življenje ni srečno in mirno. …«Nihče ne zapusti svojega doma, če v to ni prisiljen. Izbirajo, ja, izbirajo lahko samo tisti, ki jim je bilo že doma dobro, bi pa vseeno radi šli na bolje. Jaz si nisem ničesar izbrala.«
Zina in njena sestra Azra odraščata v strogi, nasilni družini, kjer je vsak dotik lahko udarec, vsaka beseda obtožba, vsak pogled nadzor. Skupaj s sestro Azro Zina preživlja otroštvo pod nadzorom nasilnega očeta in zlomljene matere. Oče in mati sta lika strahu in molka – oba nosita s seboj lastne rane, ki jih prenašata naprej. In le v tem sta zares uspešna
Zina je v Ljubljani študentka, živi v študentskem domu. Domov ne hodi rada, ker je oče grob in stiskaški. Sčasoma do staršev ni več sovražna, samo ne pogreša jih več. Tako strašljivo boleče je, ko hči svoje starše, svojo prvo varnost, svojo prvo ljubezen, lahko opiše le kot nasilje in manipulacijo. V tem prizoru ni le izdana Zina, izdana je ideja družine same. Vse, kar naj bi bilo zavetje, je postalo polje nemoči. Azra, mlajša sestra, je morda bolj bojevita, bolj uporniška, morda se le drugače bori, a je tudi ona ujeta v isti vrtinec: pričakovanj, nemoči in notranje razklanosti. Med sestrama se stke posebna vez – ne nujno v besedah, temveč v drobnih kretnjah, pogledih, odmikih. Njuna bližina ni sentimentalna, temveč resnična: delita si isto bolečino in isto nemožnost bega. Sestri sta, poleg vsega, še potomki priseljencev – se pravi, da nista izbrali, da bosta iztrgani iz svojega okolja, in prav zato nosita dvojno breme. »Slovenci svojo državo dojemajo kot logično izbiro revnih, ubogih tujcev iz nerazvitih držav.»
Iz teh razbitin raste roman, ki ne pozablja. »Dokler se mi bo tako zatikalo, se bom morala skrivati za tujstvom.« – ni le slutnja, temveč srž romana. Ostane ta stavek – »in če vsi pozabijo« -, kot spomin na vse tiste, ki so se morali za preživetje umakniti, prilagoditi, molčati.
Roman Selme Skenderović je zato tih, a na tisti neviden način, ki je še vedno uporniški: proti nasilju, proti pozabi, proti potiskanju na rob, proti prisiljeni tujosti.
To je zgodba o identiteti, tujstvu in nerazumevanju.
Spoštovani bralci, roman In če vsi pozabijo je izdala Cankarjeva založba.
