Maja Drolec: Mnenje o knjigi
Isabel Allende; Inés, duša moja
Prevedla Vesna Velkovrh Bukilica
Sanje, 2026
Isabel Allende (1942), izjemno čilsko pisateljico, po številnih prevodih njenih razkošno napisanih romanov, zelo dobro poznamo tudi pri nas. Poznamo jo po številnih romanih, tako za otroke kot odrasle, med katerimi so v slovenščini že izšli: Otok pod morjem, Hiša duhov, Eva Luna, Hči sreče, Ripper, Dolgi cvetni list morja, Paula, Afrodita: zgodbe, recepti in drugi afrodiziaki, Mesto zveri, Kraljestvo zlatega zmaja, Pigmejski gozd in Japonski ljubimec, zdaj pa je izšel še prevod njenega zgodovinsko zasnovanega romana Inés, duša moja iz leta 2006. V njem se je avtorica s študijem zgodovine, pa tudi z avtorsko domišljijo, vrnila v čas na začetku 16. stoletja, ko se je špansko osvajanje Novega sveta šele zares razmahnilo.
V središču pripovedi je resnična zgodovinska osebnost Inés Suárez, pogumna in neuklonljiva ženska, ki se iz rodne Španije poda čez ocean v neznano ter se v surovih razmerah Čila pridruži konkvistadorju Pedru de Valdivii, ki je leta 1541 ustanovil čilsko prestolnico Santiago, pri čemer je imela pomembno vlogo tudi Inés Suárez. Roman tako ni le zgodba o osvajanju in nasilju, temveč tudi o ljubezni, vztrajnosti in osebni svobodi. Allende z značilno pripovedno širino in čustveno intenzivnostjo preplete zgodovinska dejstva z intimno izpovedjo junakinje ter ustvari prepričljiv portret ženske, ki si izbori svoje mesto v svetu, v katerem vladajo moški.
Kroniko o tem zgodovinskem obdobju zapisuje Ines Suarez (glavni lik romana) in nagovarja svojo hčer, (ki jo je dobila s poroko), Isabel de Quiroga. Predstavlja tudi redko žensko perspektivo v času konkvistadorjev.
Piše se 16. stoletje, začetek španskega osvajanja obeh Amerik. Šivilja Inés Suárez, rojena v skromni družini v Španiji, je obsojena na trdo delo brez upanja v boljšo prihodnost. Kuga in lakota sta pustošili v Španiji, a Inés je ciganka napovedala dolgo življenje. Odrasla je v dedovi hiši, sestra – njegova dedinja – rodi več otrok, ona pa ni imela te sreče, da bi rodila otroka. Na procesiji sreča svojega moža Juana iz Malage, ki jo je odpeljal v Malago. Bila je podjetna; kuhala je, šivala, a mož se je odločil oditi v svet – z glavo, polno sanj o slavi in obljubljenem El Doradu, pobegne v Novi svet. Inés se odloči, da bo izkoristila priložnost, se izvila konvencionalnim okovom in se za njim podala na pot pustolovščin. Zagleda se v lepega praporščaka iz vojaške družine, Pedra de Valdivio, poročenega z Marino, a se nista najbolje ujela, zato je vedno znova odhajal na vojne.
1527 je bila Španska vojna. Pedro je skusil divjaški užitek, ko z mečem prebodeš telo, zato preostanek življenja želi posvetiti dobrim delom. Odide v Novi svet v Ameriko, bojuje se pod praporjem slavnega, moralno zavrženega konkvistadorja Francisca de Pizarra, sanja o tem, da bi mu uspelo tam v Novem svetu, kjer drugim Špancem ni: obeta si zmagoslavno osvojitev Čila. Ravno tako tudi Ines (1537), ki želi poiskati svojega moža Juana iz Malage, odide skupaj s svojo nečakinjo Constanzo. Bili sta edini ženski na ladji, a Ines se je hitro znašla, saj je mornarjem kuhala, Constanza pa je srečala svojega bodočega moža. Nadaljevanje poti skozi puščavo v Peru je naporna, saj so srečevali ljudožerce in Indijance. Ines je bila trdoživa, ognjevita, neustrašna, polna hrepenenja po ljubezni. Bila je edina ženska med moškimi v času zavojevanja Amerik. Zaljubi se v Pedra, pokončnega moža. Skupaj sta prišla v Santiago, šla sta v Čile, kjer jih ustavi indijansko ljudstvo Mapuči (Ljudje zemlje), ki sicer ne poznajo pohlepa, so pa kruti do žensk in tujcev. Zaljubljenca skupaj ustanovita novo mesto Santiago in bojujeta krvavo, neusmiljeno vojno proti bojevitim Indijancem pod vodstvom poglavarja Michimalonka in še bolj divjim Mapučem z juga, ki se borijo za pravico do prvinskega življenja pod svobodnim soncem na zemlji prednikov. Grozljiv boj ju za vedno spremeni in njuni poti se ločita …
Gorsko verigo proti Čilam je bilo zelo težko prečkati, a Čile so paradiž – nekaj najlepšega, kar se je splačalo doseči. Ines se preživlja z zdravilstvom, šivanjem, kuhanjem, je zelo podjetna. V Santiagu je ustanavljala šole, bolnišnice, cerkve, kapele in cele vasi. V Limi je izvedela, da je Juan mrtev. V Santiagu se ji začne življenje, sploh ko živi s Pedrom…«Od prvega objema sva izgorevala v istem ognju…« Skupaj sta se naučila vzpeti do nebes, skupaj ječati pod istim bičem, ki ju je pahnil na sam rob smrti…
Pedro je večkrat v romanu ponovil besede, in tudi tedaj, ko sta skupaj odhajala v Čile: »V Čile odhajava, Inés, duša moja.«
Mapuči imajo svojega boga Ngeneču. Tragična leta (1543 – 1549) po uničenji Santiaga grozi izumrtje mesta, Ines je Pedro zamenjal za dve dvajsetletnici, Inesin ljubimec in mož pa postane Rodrigo de Quiroga, zvest Valdiviov sodelavec in kasneje pomembna osebnost v Čilu. Je bolj umirjen, pošten in stabilen kot Valdivia. Pedra je ujela Lantarova vojska (Felipe, ki ga je »posvojila« Ines) in se mu kruto maščuje. Mapuči nikoli ne pozabijo.
Inés v visoki starosti… še vedno sliši Pedrove besede: »Zbogom, Inés, duša moja.«
Pisateljica pregnete resnične dogodke iz življenja ognjevite, neustrašne Inés Suárez – edine ženske med moškimi v času zavojevanja Amerik …
Isabel Allende se v Inés, duša moja vrača k žanru, ki ga obvlada kot malokdo: k veliki zgodovinski sagi, v kateri ženska ni zgolj priča, ampak gonilna sila dogodkov. O ženski, ki ni čakala na svoje mesto v zgodovini, temveč si ga je izborila. S svojim peresom Allende potrdi, da je resničnost lahko enako ali celo bolj presenetljiva kot najboljša fikcija in prav tako začarujoča. Srečno se izogne glorifikaciji zavojevalskega prisvajanja in krutosti s tem, da izkaže veliko občutljivost do staroselskih kultur.
Spoštovani bralci, roman Inés, duša moja je izdala založba Sanje.
