Maja Drolec: Mnenje o knjigi
Lucija Stepančič; Kar od nekod
Goga, 2024
Lucija Stepančič (1969) je restavratorka, literarna kritičarka, avtorica številnih slikanic in stripovskih romanov. Njena zbirka kratke proze Prasec pa tak (2008) je bila nominirana za nagrado fabula, zbirka Tramvajkomanda (2016) za nagrado novo mesto, njen roman V četrtek ob šestih (2011) pa za nagrado kresnik.
Roman Kar od nekod je razdeljen na tri dele z naslovi: Lili, Saša in Anja ( junakinja Lili je tista, ki povzroči zaplet, spremembe v značajih nekaterih likov, nastopa v vseh treh delih kot negativen lik …), časovno pa ima roman dve obdobji: 80. leta s širjenjem punka in čez 30 let (današnji čas), ko so protagonisti glasbene »scene« že vpeti v na novo vzpostavljena razmerja in socialne mreže, mogoče pa plačujejo »davek mladostniških zablod.«.
Dogajanje v romanu se razvija (… že naslov nam bralcem pove – kar od nekod) na čuden način in še dodatno se premešajo že tako kompleksni odnosi med vrstniki, katerih prijateljstvo je že v prvem delu romana postavljeno na preizkušnjo. Fantje, ki “furajo” podobo večno nezadovoljnih punkerjev in ki se v drugih dveh delih romana med drugim prelevijo tudi v švercarje z drogo in prostitutkami, pa kot veliki ljubitelji klasične glasbe ves čas prikrivajo, da jim punk služi le za imidž. Protagonist Klajderman – fant je sicer zakompleksan, ker je pošten, lepo vzgojen mamin sinček, velik ljubitelj glasbe, a mu ni težko igrati »govejo muziko« ali pa dalmatinske, samo da bi skupina uspela, on nekaj zaslužil, se odcepil od staršev, dišal mu je seks, ker je intimen z Lili, Vesno…, za katerega se v drugem delu knjige izkaže, da je pred smrtjo deloval kot učitelj klavirja, kot najstnik prizna, da mu punk v resnici ni všeč: “Domislil sem se, da je punk veličastna, avtentična glasba, pravcata askeza naše dobe, le poslušati se ga na žalost ne da.” Zdi se, da mu nenehno tekmovanje s pajdašem Tomindžerijem – Tomaž Jerman počasi že preseda. (Klajdermanu je najprej vzor; glasbenik z belimi supergami v ličnih oblačilih, ki zna držati punco, ko bruha zaradi pijanosti, potem pa se zaplete – tudi bralec sluti zaplet, ker Lili vsako noč seksa s Kleidermenom, le kje je Tomindžeri – seveda najde si ljubimca…), zaradi Lilinega izginotja Tomindžerija reši pred policijo oče- politični veljak in vplivnež, ki sinka odpelje domov (slika komunističnih vplivnih politikov…). Klajdermanu Tomin džeri niti ne pove, ko odide iz kampa – torej mu nastopi na nudistični plaži ne pomenijo veliko, sploh pa ne preživetja, dekleta so mu bolj ali manj le pretveza za lastno homoseksualnost.
Nekakšna dvoživka je tudi Kleidermanov učenec Jan, ki se ukvarja s pogrebništvom in fotografijo, saj živi s slikarko Anjo, zaljubljen pa je v sodelavko Sašo, za katero se izkaže, da je Antejeva hči – junaka iz časov pred tridesetimi leti v nudističnem kampu. Jan le s težavo prikriva naveličanost v zvezi z Anjo (njuna zveza je na preizkušnji), všeč mu je Saša, za Anjo pa bralec kasneje izve, da je imela ljubimca, s katerim je zanosila in splavila.
Tako se eno izmed poglavij začne z globokim razmišljanjem o tem, ali bi si drznil Anji reči, da je med njima konec, ko pa sta ravnokar kupila lepo sedežno garnituro … Iz dneva v dan bolj opaža sorodnost med njim in Klajdermanom, ki ga kot truplo pripeljejo k njemu v pisarno pogrebnega podjetja: “Podoben sem mu postal, vsa ta sentimentalnost in svetobežnost, občutki, ki se prelivajo čez vse robove, in to tako poetično, da nimaš kam s tem. Pa ne, da me je izbral za svojega naslednika? Ali pa sem bil že ves čas njegov alter ego, ne da bi sploh vedel za to? Je vedel on? Tega ne bo mogoče nikoli izvedeti. Sem bil vedno tako vlažna duša, ki, tako kot voda, vedno najde najnižjo točko, da tam lahko udobno obupava?”
V romanu se čuti problematika zaposlitve – prekarnih delavcev, nezavedna občutja homoseksualnosti, nerazrešeni medgeneracijski odnosi – vendar pisateljica le navrže posamezne kosti za glodanje kot nekakšne povezovalne člene, pri katerih se rdeča nit sestavlja le z nizom absurdnih naključij, ki delujejo precej neverjetno. Zanimiva je tudi primerjava med pokopališčem in nudističnim kopališčem, na katerem so brisače druga ob drugi v podobnih linijah kot nagrobniki – medtem ko se “prvi nastavljajo fizičnemu soncu, se drugi nastavljajo večnosti”.
Jezik Lucije Stepančič je – podobno kot v njenih prejšnjih romanih in kratkoproznih zbirkah – sila dinamičen, sočen in igriv, zgodba pritegne k branju. Lahko bi rekli, da se Lucija Stepančič v pripovedi Kar od nekod osredotoča na drobne detajle, ki se marsikomu ne zdijo zanimivi, a zaradi tovrstnih mikrosenzacij drži bralca v napetosti, ker se zgodba razpre in se junaki postavijo na svoja mesta šele čisto na koncu romana, šele tedaj počasi sestavimo mozaik najrazličnejših povezav med protagonisti, ki se spotikajo drug ob drugega.
Sporočilo romana je morebiti prav v tem, da je ukvarjanje s kakršno koli umetnostjo lahko le krinka za sebične interese in da je treba včasih zamenjati časovno in prostorsko perspektivo, da se odnosi pokažejo v pravi luči. Seveda pa je zanimiva časovna razdalja, ki nam zbuja vprašanje: ali je kvaliteta življenja vedno boljša, če je poskrbljeno za materialnost?
Roman je izdala založba Goga.
