Maja Drolec: Mnenje o knjigi
Miša Gams; Kdo se boji črnega moža?
Litera, 2025
Miša Gams, pisateljica, pesnica, kritičarka, je bila rojena v sredini sedemdesetih let prejšnjega stoletja v Ljubljani. V času študija na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer je dokončala študij sociologije kulture in filozofije, je izdala tri pesniške zbirke (Študija telesa, Balerina, Še), kasneje je izdala še pesmi za otroke (Eline pesmi) in pravljico Velike prigode male uške Lili. V zadnjih treh letih je izdala tudi prozni prvenec (V kraljestvu minotavra) in dva psihološko-antropološka priročnika (Psihoanaliza branja iz run, Telo med ritualom in ekstazo). Že vrsto let se ukvarja s pisanjem knjižnih recenzij, nekatere med njimi je izdala v knjigi Knjižna paberkovanja in odstiranja, in poglobljenih kritičnih člankov, ki jih objavlja v reviji Mentor, nekaj malega pa tudi v Apokalipsi, na spletnih portalih Primus in Vrabec Anarhist ter v radijski oddaji S knjižnega trga. Njene literarne kritike opozarjajo na pereče aktualne teme.
Roman Kdo se boji črnega moža? je napisan v obliki dnevniških zapisov neimenovane literarne pripovedovalke od 20. avgusta 2018 do 31. marca 2019. Kraji dogajanja se menjujejo, osebe pa so izmišljene. Zapisovalka živi z družino v Sloveniji in občasno obiskuje kraje nekdanje skupne države Jugoslavije. Največkrat potuje v Bosno in Hercegovino, njene začasne postaje so: Sarajevo (obišče filmski festival, na Ilidži ima prijateljico Selmo), Mostar, Čapljina, Zenica, Banja Luka, Tuzla in Brčko.
Sarajevo – mesto, ki na vsakem koraku buhti od silnih energij, kultur, ver, travm in spominov na vojno, ki je zaznamovala cel Balkan.
Protagonistka v parku sreča 25-letnega fanta Samirja temnih las in globokih črnih oči, lepega mladeniča iz Alžirije. Migranta. Zaljubi se vanj, čeprav je starejša; njeno življenje je v obdobju materialne in čustvene praznine. Poročena je deset let, ima petletnega otroka in zaposlenega moža, ki se ji ne posveča dovolj. Vsakdanje življenje jo dolgočasi. Ima doktorat, a ga mora skrivati, če hoče dobiti kakšno delo, za majhen zaslužek opravlja začasna dela v gostilnah, prekarno delo v tovarnah, skladiščih je slabo plačano. Znašla se je na samem dnu piramidne sheme, ki jo je ustvaril kapitalistični sistem. Samir ji pove svojo življenjsko zgodbo, ona ga občuduje, da je preživel, njegova pot vodi v Francijo, kjer ga čaka starejša punca in del družine. Zbližata se, zaljubita se, a sčasoma spoznava, da je Alžirec čudak, avanturist, da je alkoholik, kljub temu doma vseskozi misli nanj, mu pošilja denar, čeprav ga nima veliko, in hodi v Bosno, mu nosi oblačila in zdravila. Samir brez dokumentov večkrat poskuša neuspešno prečkati mejo v obljubljeno deželo, kamor se je že zateklo veliko migrantov iz severne Afrike in Azije, a številni niso imeli sreče, da bi dosegli svoj cilj. Ranjen in pretepen ostane brez prijateljev, ki so mu pomagali, iz lepega mladeniča se spreminja v duševno in telesno razvalino. Pisateljica razmišlja, zakaj so se ljudje, katerih življenje v domovini ni bilo ogroženo, odločili za izjemno tvegano pot, za Igro poskusov prestopa meja, ki kratkoročno ogroža njihova življenja in dolgoročno njihovo zdravje; zakaj se izpostavljajo nevarnostim policijskega in medmigrantskega nasilja na ulici, ledenim zimam v neogrevanih podrtijah in gozdovih, zakaj zavržejo svoje dokumente in se spravijo v limbo. Spregledali so, da je velika Evropa le mit, fantazma in da gre za iluzijo, od katere v realnosti nima nihče nič. Po večkratnih – vse bolj mučnih odisejadah po Balkanu – ugotavlja: “Preveč sem postala obsedena s Samirjem … in zdaj ga nikakor ne morem več odmisliti.”
Samir se začne smiliti samemu sebi, ona je razdvojena. Ko morata prespati v neogrevani garaži, ji šine misel: »Počutila sem se kot ranjena žival, ki umira na smetišču civilizacije in vseeno mi je bilo, če me kdo sliši. Samirju je vsaj skozi orgazem uspelo priti čez hrvaško in slovensko mejo v Evropo, ki jo že več let željno pričakuje.« Odnosi med ljubimcema se slabšajo. Samir v ljubezni kot zahteven otrok išče mater, potrebuje vedno več pomoči, hrane, nege, tudi denar. Njuni spolni odnosi postajajo brezobzirni, sadistični. Protagonistka si za vsak odhod izmišlja nove laži za naveličanega moža, do Samirja je materinsko sočutna, on pa se vse bolj opija, čeprav je veren musliman. Postaja nasilen. Zdi se, da je perverzno razmerje med osebama obenem tudi fronta med globalnim Severom in Jugom. Samir je ujet v protislovje: odvisen je od pomoči Severa, ki ga pooseblja pripovedovalka, obenem pa mu pokroviteljski položaj ne ustreza in se proti njemu bori. Tudi od tod toplo-hladni odnos, ki je sočasno izraz potencialnega patološkega narcisizma in objektivnih zgodovinskih razmer.
Kdo se boji črnega moža je roman o migrantih in njihovem prebijanju na težavnih, tudi smrtno nevarnih brezpotjih. O nezaželenosti in zavračanju. Junakinja skozi roman odslikava okolje in odnose med ljudmi, presoja, predvsem pa izpoveduje svoja čustva in razmišljanje. Svoja erotična doživetja in telesna občutenja opisuje nazorno in realistično. Prebujeno poželenje združi človeka iz različnih držav in kultur le za kratek čas, saj se morata vedno znova ločiti, za žensko pa so ta potovanja vedno težja. …«Vase sem sprejela vse uboge, pomendrane, užaloščene in zlorabljene duhove tega sveta. Kapljali so vame eden za drugim in me pozdravljali kot staro znanko.«
Protagonistka je nad ljubimcem globoko razočarana in prizadeta, saj je zanj žrtvovala skoraj vse, uspelo ji je, da je prišel v Ljubljano, on pa je v Ljubljani hladen in tedaj ona v svoji glavi sliši glasove: »Kdo se boji črnega moža? »Nihče!« je kričal otrok v meni. »Kaj pa če vseeno pride?« »Pa zbežimo!« »A kam? Kam naj bežim, če pa je pod breznom nemogoče zbežati, če pa mu ni in ni videti konca …« Zdaj, po prečkanju meje, je on v prednosti pred pripovedovalko, ki jo hladno zavrže in se prepusti ugodnemu življenju v Parizu, kjer že ima širšo družino. Smisel njegove avanture nikoli ni pojasnjen. Zdi se, da je na koncu pomembna igra, tveganje, preizkus, želja po dokazovanju, da zmore, kar izhaja iz nezadovoljnosti z lastnim položajem v svoji veliki, normalno preskrbljeni alžirski družini.
Pisateljica Miša Gams spretno prepleta problematiko migracij z ljubezensko zgodbo med alžirskim migrantom in poročeno slovensko intelektualko. Njen jezik zaorje v nekatere tabuje uradne levičarske pripovedi, ne da bi zapadla v kakršnokoli ksenofobijo in s tem dokazuje, da je razmišlja nad vsemi pravili družbe. Roman je prepričljiv kljub radikalnemu zaključku (Samirjevo bivanje v Bosni je nepotrebno, saj se kljub nemogoči situaciji uspe približati cilju v Franciji in to pripisuje pomoči Boga).
Spoštovani bralci, roman Kdo se boji črnega moža? je izdala založba Litera.
