Maja Drolec; Mnenje o knjigi
Sally Rooney; Kje si, prelepi svet?
Prevedla Vesna Velkovrh Bukilica
Sanje, 2022
Sally Rooney je irska pisateljica, ki velja za glas milenijske generacije in literarni fenomen. Že pri 26 letih je s prvencem Pogovori s prijatelji navdušila bralce in literarne kritike, samo leto zatem pa je z Normalnimi ljudmi osvojila prvo mesto prodajnih lestvic, pobrala večino pomembnejših književnih nagrad (med drugim nominacijo za bookerja), roman je bil uvrščen tudi na seznam stotih najboljših knjig 21. stoletja. Kje si, prelepi svet? je njen tretji roman.
V romanu Kje si, prelepi svet? bralci spremljamo usode štirih mladih ljudi, zgodba na globlji ravni odpira velika vprašanja in kaže podobo sodobnega sveta oziroma sveta tako imenovane milenijske generacije, za katerega naj bi bila med drugim značilna odsotnost pristnih in globokih odnosov in vsebin.
Ker si glavni junakinji Eileen in Alice dopisujeta po mailih, (bili sta cimri v študentskem domu in ostali prijateljici), bi roman lahko uvrstili med pisemske romane. Simon, Eileenin sosed iz otroštva, postaven, visok moški, dela v parlamentu, ima službo političnega svetovalca pri levičarski parlamentarni skupini. Alice zanj meni, da ima mučeniški kompleks, nikoli ničesar ne potrebuje od nikogar, pa misli, da je zato nekaj več od drugih. V resnici živi sterilno življenje, v katerem ni dovolj produktiven. Trojica prijateljuje že dolga leta, Eileen in Simon pa sta tesno povezana že iz otroštva.
Precej pomembno vlogo v romanu ima dejstvo, da se bo Eileenina tri leta starejša sestra Lola poročila, na poroko pa sta povabljena Eileen in Simon. Bosta par ali le prijatelja? Simon ima zvezo s Francozinjo Natalie, kasneje s Carol, Eileen tri leta živi z Aidanom, vseskozi Simon želi biti z Eileen, ki jo pozna že od malih nog, do nje je pokroviteljski in blag. Simon je zelo veren, Eileen pa ne, rada bi živela srečno življenje, a jo je strah, da se prepušča samopomilovanju, ker ne verjame, da ji pripada kaj dobrega. Zaposlena je v dublinskem uredništvu literarne revije, lektorira besedila in je urednica, a njeno materialno stanje ni preveč vzpodbudno.
Alice postane zaradi dveh romanov bogata in slavna. Ko je v New Yorku prejela finančno literarno nagrado, se je morala zdraviti v psihiatrični bolnišnici. Njene male epizode se potem v zgodbi še dogajajo, a jo ni strah o tem spregovoriti. Iz Dublina odide v majhno obmorsko mesto, v malo hišo. Po Tinderju išče partnerja in spozna Felixa, ki je zanimiv lik zaradi svoje iskrenosti in grobe neposrednosti, preprost delavec v skladišču, živi s prijatelji in psičko v najeti hiši. Zelo sta si različna; Alice precej premožna, pisateljica, umirjenega značaja – celo boječa navzven, v svojem bistvu pa ne, Felix pa je odkritosrčen fant, ki se ga tudi napije, kadar večer preživlja s svojo družbo. Njegova druščina (tudi nekdanje dekle Danielle) je Alice lepo sprejela, čeprav so vsi preprosti in ne berejo romanov.
V posameznih poglavjih bralci spremljamo izseke iz življenj vseh štirih glavnih oseb, zgodbo pa obogatijo elektronska sporočila, ki si jih pošiljata Eileen in Alice, ki so pravzaprav že prava pisma. Običajno nastajajo ponoči; med drugimi je to filozofsko razmišljanje o življenju; imeti otroka ali ne? Alice zapiše, da dvajseto stoletje občuti kot eno samo dolgo vprašanje, na katero smo nazadnje narobe odgovorili, problem evro-ameriškega romana je ta, da svojo strukturno integriteto utemeljuje na zamolčevanju žive resničnosti, resničnosti, kakor jo doživlja večina ljudi na Zemlji. Na milijone ljudi živi bedo in revščino, roman pa zamolči resnico sveta, jo potlači globoko pod površje teksta.
Alice pomeni pisanje romana kot blagoslov.
Alice Felixa povabi v Rim na predstavitev svojega romana. Tedaj Eileen zaupa svoj strah, ker se boji , da bi jo kdo prizadel, boji se sramote in trpljenja. Zaljubila se je v Felixa, in se počuti prevzeto, če on pokaže, da mu ni vseeno zanjo. In to v sedanjem svetu, ko je človeštvo na robu propada, ona pa piše mail o seksu in prijateljstvu. Za kaj drugega pa naj človek živi?
Zelo je prevzeta, ko sliši Felixa peti.
Rooney si preko Alicinih pisem olajša tudi svojo dušo: razpiše se o ceni slave, kakšno breme je biti znan in kako velja za normalno, da ljudje, ki te sploh ne poznajo, lahko kar sodijo, kakšen človek da si.
Sally Rooney: “Taki ljudje resnično ne vidijo razlike med človekom, o katerem so samo slišali, in človekom, ki ga osebno poznajo. In čustva, ki jih gojijo do te osebe, o kateri mislijo, da sem jaz – intimna bližina, zamera, sovraštvo, pomilovanje –, se jim zdijo enako resnična kot njihova čustva do lastnih prijateljev. Sprašujem se, ali ni kultura slave, razvpitosti, nekako metastazirala, da bi zapolnila praznino, ki je ostala za religijo. Da je nekakšna maligna novotvorba, ki se razrašča tam, kjer je bil nekoč prostor za sveto.”
Roman Kje si, prelepi svet? se dotika velikih tem, kot so umetnost, vera, politika, kapitalizem, podnebne spremembe, lepota, duševne bolezni, slava, materinstvo … pa seveda prijateljstvo, ljubezen in spolnost. Sally Rooney med drugim ubesedi in razkrije svoj pogled na (lastno) pisanje oziroma problem sodobnega romana nasploh, spregovori pa tudi o slavi in literarni kritiki. Avtorica v svoji tretji knjigi, ki je dobila naslov iz pesmi Friedricha Schillerja; Bogovi Grčije, prvič objavljena 1788, mojstrsko ubesedi duh časa, v katerem živimo, praznino sodobnega sveta in negotovost generacije, ki ves čas preizprašuje svoj način življenja, ki se tako zelo razlikuje od načina življenja prejšnjih generacij.
Spoštovani bralci, roman Kje si, prelepi svet? je izdala založba Sanje.
