Maja Drolec: Mnenje o knjigi
Ivanka Hergold; Nož in jabolko
Slovenska matica, 2019
Nož in jabolko (1980) je prvi roman Ivanke Hergold (1943 – 2013) o enem dnevu iz življenja tržaške profesorice Herte Jamnik, ki nam ga avtorica predstavi s pomočjo toka zavesti. Hergoldova je kot pisateljica, ki se je s Koroške preselila v Trst, zajela v svojo pripoved o enem dnevu slovenske intelektualke, bržkone gre za neke vrste avtobiografijo, subtilne miselne vzgibe, drobne doživljaje, asociacije, zaznave, ki se pojavljajo v njej, in jih povezala s prepoznavnim tržaškim okoljem. Knjiga Ivanke Hergold se postavlja ob bok Joycevemu Uliksesu in nemara najbolj njegovi “Bloomovi liniji”. En dan junakinje Herte Noža in jabolka je dvopolen, kakor naslov knjige: tu je “jabolko” tržaškega sveta, s svojimi “konkretnimi” dogodki in ljudmi ter pripadajočo “konkretno” (fabulativno) intimo in ideologijo; in “nož” notranjega monologa junakinje, nepretrgane “notranje” skrite opozicije paralelnega sveta njene zavesti, ki lupi jabolko “zunanjega” sveta, da ga moremo uzreti pod lupino, v vsej skritosti in mnogoplastnosti.”
Zgodba se dogaja v predmestju Trsta in je omejena na en zimski dan. Roman je zato razdeljen na 24 poglavij, ki si časovno sledijo: Ponoči, Ob petih zjutraj, Ob sedmih zjutraj, Ob osmi uri in tako naprej. V romanu se pojavita na videz nesmiselna motiva jabolka, vendar je to pomemben simbol, ki predstavlja življenje (omamno, voščeno rdeče, nekaj, kar lahko delimo na pol), in noža, ki simbolizira stvar, po kateri moramo poseči, če želimo jabolko zaužiti: »daj nož in pojejva tole jabolko.«
Herta ima moraste sanje o že zaprtem smučišču. …«Požene se proti najbližji smreki, ni mogla hoditi, zdaj pa teče; roke ima otekle od mraza in vlage, pa pleza, da se ji cefra obleka…« Njen cilj je priti od koče preko odmaknjene steze do glavne postaje. Zaradi naporne poti počije, iz gozda pa jo že opazujejo živali. V strahu spleza na drevo, takrat pa ji na pomoč priskoči skrivnostni glas, ki ji svetuje, naj živalim vrže kos mesa, nato pa izgine. Po smrtno nevarnem srečanju se Herta odpravi na postajo.
Ko se zgodaj zjutraj prebudi, ji sanje ne grejo iz glave. Prepričana je, da takšnih sanj ne bi imela, če bi prej počela kaj bolj produktivnega. Herta svoje sanje zapisuje in zapiske hrani v kleti, kar pa se možu Konradu zdi smešno in nesmiselno. Herta skuša zapeljati svojega moža, saj je potrebna ljubezni, medtem pa ji misli odtavajo. …«listje se jima je začelo sušiti, z vej in cvetja se je nanju usipal prah ali pa jima je pošel ljubezenski napoj, nič več ni imel učinka …« To jo razdraži, zato pobegne v kopalnico, kjer razmišlja o ljubezni med Tristanom in Izoldo, o svoji materi, skrivnostnem možu iz sanj, o svoji mladosti in staranju.
Dopoldne se odpravi na trg, kjer opazuje dogajanje po restavracijah in barih, ob tem pa si misli svoje. Napisati mora še pogrebni govor za pokojnega zlatarja, ki je naredil samomor. Kupi raco, ki jo namerava pripraviti možu za kosilo, kar je njeno glavno dnevno opravilo in premišljuje, koliko ur bo opravila v šoli, da bo zaslužila za tako raco. V šoli Herto čakata dve uri nadomeščanja, preden pa sploh pride do tja, se izgubi. Po dolgem iskanju prave poti končno najde glavno cesto, zaradi misli, ki ji rojijo po glavi, pa se nevede znajde pred zbornico. Tudi tam posluša pogovore drugih, vseskozi pa ji sledi sodelavka in prijateljica Pamela Palestra, ki jo nenehno obsoja in kritizira, a jo Herta vseeno poveličuje, občuduje njeno zunanjost; Pamela je bila celo na Triglavu, ima otroka, in Herta opazi, da imajo oči, ki bi se rade smehljale, običajno svoj mrtvi izraz.
Med potjo do učilnice sreča dijake, ki se je prav v ničemer ne bojijo (nekdo jo prosi na hodniku za čik), v resnici je ona tista, ki pred njimi skriva svoj strah. Razmišlja o svojih željah, potovanjih, spominja se svojega obiska Ravene, gledališča. Ko stopi v razred, se je primorana soočiti z jokajočo materjo dijaka, ki jo skrbi za sina. S sodelavko Tanjo, vitalno in radikalno levičarko, se po službi odpravita v kavarno, kjer je Herta z mislimi popolnoma v svojem svetu, saj je ta drugačen od Tanjinega. Podobno se zamisli tudi na avtobusu na poti domov. Ob peki race je čisto zmedena, ne najde noža, ne najde začimb, ob vsem tem kaosu pa se na vratih pojavi neznanec, ki od Herte zahteva denar in alkohol, jo spolno zlorabi …«Njegovo tuje telo jo polni, objema jo in zajema, čuti še samo utrip mogočne vratne žile…«, po vrhu pa se ji zažge še raca. Po nesrečnem dogodku obišče Pamelo in, kot vsak dan, skupaj spijeta skodelico kave.
Ob sedmih zvečer se Herta odpravi k Tanji, kjer praznujejo objavo njene stote raziskave. Tanja povabljenim pokaže intervju s Pamelo in vsi so navdušeni, le Pamela se zave, da je njeno življenje žalostno in osamljeno. Po večerji se odpravijo h gospodu Pepeju, ki živi pod Tanjo, Herti pa se, čeprav ga je videla prvič, zdi neverjetno znan. Gostje skupaj izdelajo grafike in se zabavajo ob kozarcih vina, Pepe pa se na koncu le prestavi, kot se spodobi – njegovo pravo ime je namreč Ivan Cankar.
Spoštovani bralci, roman Nož in jabolko je eden tistih redkih literarnih biserov, ki nastanejo iz tako globoke in iskrene osebne ranjenosti avtorja, da boleče zarežejo tudi v živo telo bralčeve duše. Izdala ga je založba Slovenska matica.
