Maja Drolec: Mnenje o knjigi
Kaja Teržan; Obračun
Beletrina, 2025
Kaja Teržan (1986, Škofja Loka), živela je tudi na Švedskem. Njene pesniške zbirke so: Delta, Krog, Nekoč bom imela čas.
Obračun, romaneskni prvenec pesnice Kaje Teržan, zastavlja vprašanje: ali je sploh mogoče razgaliti lastno ranljivost, izvesti radikalen, brezkompromisen in dokončen obračun s samim seboj? Bralca fragmentiran, poetično izpovedni roman popelje na pot samospoznavanja, preko avtoričinih dialogov z ribo, ki ni zlata ribica, temveč Krap.
Roman ima svojo simbolno raven, ki se, tako kot Božanska komedija, v sanjah razdeli na tri dele, od pekla proti nebesom; od Močvirja skozi Hišo vse do zaključnega Samohoda. Kot Dante ima tudi pripovedovalka svojega vodnika in vodnico. Prvi je Krap, z japonskim imenom Koi, kar tudi sicer pomeni “krap”, in simbolizira odpornost, vztrajnost, željo po preživetju. Obračun je aktivna oblika soočenja z nasprotnikom, sestavljanje bilance pozitivnih in negativnih izidov, napovedovanje reza, ki bo, vsaj glede na izbiro besede, brutalen in dokončen, in bo prinesel nepovratne spremembe. Po obračunu vrnitev v status quo namreč ni več mogoča; obračun je radikalna gesta, pri kateri gre, vsaj teoretično, za preživetje. Soočenje potrebuje na drugi strani nekoga ali nekaj, kar presega pasivnost zrcalne funkcije. Rečeno z žargonom z nekega drugega področja: soočenje terja aktivno participacijo nasprotnega pola.
V romanu je predstavljena bolj kot ne materializacija pripovedovalkinega notranjega glasu in ji zato sporoča točno tisto, kar sama v sebi že ve, čeprav se mora pretvarjati, da to sliši od nekoga zunanjega; pripovedovalkin resnični nasprotnik je zunanji svet. Ta je večinoma prikazan kot odklonilen in sovražen, kar je razumljivo, saj je filtriran skozi optiko pripovedovalke. Bila je (že kot deklica) posebna, borila se je za kapljice naklonjenosti, za kapljice ljubezni – vsaka pa ima grozljivo ceno. Nihče je ni razumel, ko si je trgala kožo s telesa (mladost), ker je vegetarijanka, z babico, ki ima raco, se razume, ostane ji dedkova dediščina, stari avto, išče službo in stanovanje, povsod naleti na nerazumevanje, išče ljubezen, v naporu zgublja prav tisto, kar išče. Otroka je sprejela takega, kot je. Edini zavezniki tega odtujenega sveta so otroci, ki so si sposobni ustvariti lasten svet z lastnimi pravili. Pripovedovalka jim skuša v tem slediti, prevzeti njihov pogled: od tod čarobni govoreči krap, od tod cele pasaže iz sanj in poetične podobe, ki jih nato raztrga krutost resničnosti. Ves čas je revna, nima denarja za najemnino. Najbolj boli osamljenost. Ko se v zadnjem delu romana znova srečata, ima krap človeško podobo in tudi sicer postane od pripovedovalke ločena, mestoma hostilna entiteta. …«Ženska je ženska, ima maternico, ki divje pleše, ko luna v celoti odbije svetlobo. In sanja nove sanje…« V vmesnem prostoru, v Hiši, pripovedovalka sreča Karin, za katero se v zaključku izkaže, da je le druga skrajnost istosti….«Moški je teorija, ženska je praksa. Zanjo je potreben čas.«
Skozi vse tri dele pa se ponavlja element vode, .. s Karin sta zabredli v vodo, da so se jima fantje posmehovali. Najprej kot močvirje, nato kot jezero, ki je neredko zaledenelo. V zadnjem delu je prostor dogajanja klet, kjer se moški ukvarjajo s svojimi potrebami, ona se je znašla tam, kjer se ženske kdaj nahajamo – če nismo v turističnem objektu s savnami. Vendar pa se motiv vode prenese na drugo raven besedila, na način ubesedovanja, ki v nasprotju s prej fragmentirano narativo postane tekoč in deroč oziroma, kot je omenjeno v romanu: potok in reka.
Nekaterim delom se vidi, da so nastala iz nuje kot potreba po razgaljenju nekega subjekta ali stanja, prek njunega odnosa pa morda tudi kot potreba po razkrinkanju sistema. Mogoče je bistvo Obračuna to, da roman sam vzpostavi Drugost v odnosu do bralstva. Čeprav lahko občudujemo to držo, ideja tu presega izvedbo. Lahko pa si ga predstavljamo tudi kot psihoterapijo z gospodom Krapom.
Obračun Kaje Teržan bi lahko brali kot izpoved senzibilne subjektke, ki ne najde načina, kako se izraziti v svetu, ki deluje popolnoma drugače kot ona sama. Vendar pripovedovalka, namesto da bi problematizirala lastno tujost, ostaja trdno zasidrana v svojo pozicijo, od katere ne odstopa, in zato tudi sprememba ni mogoča. Roman se tako ujame v zanko avtoreferencialnosti, v smislu, da se nenehno obrača vase in v notranji svet pripovedovalke, ki se vedno znova spopada le sama s seboj. Tega postopka se v celoti zaveda in ga tudi nagovarja, vendar ga ne zmore preseči, zaradi česar ustvarja občutek nezmožnosti, da bi kroženju ubežala….«Verjamem v drevesa. Pa v vodo, potoke, reke, morja. Verjamem v ptice, volkove, močerade. Pa v kakšnega otroka tudi … In v samoto in mehko tišino … v noč in pot … In vase?«
Tekom branja se prepustimo seciranju sebstva in ostri družbeni, razredni ter spolni kritiki, hkrati pa v prepletu zunanjega in notranjega sveta odkrivamo lastno vrednotenje le tega.
Spoštovani bralci, roman Obračun je izdala založba Beletrina.
