Maja Drolec: Mnenje o knjigi
Aleš Šteger; Ogenj
Beletrina, 2025
Aleš Šteger je slovenski pesnik, pisatelj, prevajalec in urednik (1973, Ptuj). Študiral je primerjalno književnost in nemščino na filozofski fakulteti v Ljubljani. Je soustanovitelj in programski direktor založbe Beletrina, eden od ustanoviteljev Dnevov poezije in vina ter njegov programski vodja. Piše poezijo: (Šahovnice ur, Kašmir, Protuberance, Knjiga reči, Knjiga teles, Nad nebom pod zemljo, Pričevanje, Svet je vmes). Prozo: (Včasih je januar sredi poletja, potopisni roman, Berlin, kratka proza, Odpusti, roman, Kurent, mladinski roman, Neverend, roman, Bogovi se nam smejijo, 6 novel, Ogenj, roman). Eseje: S prsti in peto, Gebrauchanweisung Slowenien (v nemščini), Na kraju zapisano (1-10), Slovenia (prev. Jason Blake). Bil je nagrajen z Veronikino in Rožančevo nagrado, nagrado Krilata želva in Pretnarjevo nagrado.
Pisatelj Aleš Šteger je z romanom Ogenj izrisal lik kontroverzne ptujske osebnosti Štefke Cobelj, tragične upornice, izobraženke – predstavnice 20. stoletja, za katero do sedaj nismo slišali, čeprav je bila kustosinja in muzejska direktorica in predstavnica jugoslovanske vlade po svetu. V romanu se njeno ime ne pojavi, pisatelj nagovarja junakinjo v drugi osebi, govori o deklici, o kustosinji, potem o partizanki Zori.
V romaneskno zgodbo vstopi glavna junakinja Štefka kot deklica, (ki je videla goreti sneg, )ki se vsako jutro z bratom Markom, (ki ji je najljubši med sorojenci) odpravi na Ptuj, v kilometre oddaljeno ljudsko šolo in prekolne Boga, ko morata z bratom k polnočnici v hudem mrazu. Dekle iz številne trgovske katoliške družine, katere glava družine je oče (ki ljubi fotografijo in violino, ki jo je prinesel iz Rusije ob koncu prve svetovne vojne, a otroci so ga videli igrati samo enkrat, otroci se ga bojijo, celo mati se pred njim skriva in odhaja na pašo.) Mater je stalno strah; boga, ki ji ukazuje rojevati otroke, moža, zaradi katerega rojeva otroke, ki ji umirajo. Oče tepe otroke, tudi mamo, celo tedaj, ko je noseča in ker ima Boga na svoji strani …«Ker je kupil Boga s praznino, ki je izdolbla dva črna tolmuna v njegov obraz. Ker je Bog utonil v njegovih očeh in se naselil v njegovem trebuhu. Pogosto ga boli ta njegov Bog.«
Oče je v času Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev dober, redoljuben gospodar in marsičesa nauči tudi svojo najstarejšo hčer, tudi k svojemu bratu jo pošlje, kjer postane partizanka Zora. Dekle, ki že kot petnajstletno dela kot trgovska vajenka, se uči strahu in pomena pričevanj o zasliševanjih, je že zelo zgodaj prepričano, da se bo odvrnilo od domače zatohlosti, da bodo imele njene geste vselej vonj po besedi “ne”. Med vojno živi v nenehnem zdaj in je zgolj za hip bolj živa od svojega telesa, ko doživi svojo edino ljubezen s partizanom Srno. Hitro se prelevi v borko z nevidno rano namesto obraza, ki jo spremlja pravzaprav do smrti, v žensko, ki človeka prestraši s svojo trdoto in strogostjo in šele v svoji pozni starosti ugotovi, da je očetu bolj podobna kot materi. Vesela je, da lahko fotografira z njegovim aparatom, ki ga na koncu – ko je že utrujena od življenja – pusti v tujini. Oče zasovraži komuniste, ko mu povojna komunistična oblast pobere vse, kar je v dveh desetletjih nabral in v vojni obranil.
Šteger, ki ga fascinirajo osebe, ki doživijo popolno realizacijo znotraj nekega obdobja, jo opiše kot ranjeno, izjemno zaprto osebo, ki ni imela nikoli ničesar, razen svoje revolucije: “Ni te strah, ker te je strah samo še Boga. A svojega boga si pustila v Muzeju revolucije.” Podobo njenega življenja, ki je avtorju predstavljala tudi odbojno fascinacijo, predstavi kot metaforo vzpona in padca Jugoslavije.
Ko se konča vojna agonija, nastopi čas socializma jugoslovanskega delavskega ljudstva s Titom na čelu. To je čas, ko Zora odpotuje v Beograd na študij in postane eno s prej velikim in tujim mestom, glavnim mestom Jugoslavije, ljudi in kraje na Balkanu spoznava v delovni brigadi. Beograd je poslej točka, v kateri se Zora dokončno oblikuje v kustosinjo in je točka, kamor se vedno vrača. Ko gre nazaj na Ptuj, se tam zaposli kot direktorica muzeja, ali potuje po širnem svetu kot članica diplomatskih delegacij, se kot kustosinja požene v delo v Somaliji, vedno je tu Beograd – a vendarle ne za vedno. Zora sklene svojo pot na domačih tleh, ki se tresejo spričo prihajajočih političnih sprememb. Tresoča pa je tudi njena notranjost. Borila se je tudi kot ženska v patriarhalni družbi, ki se mora na silo poročiti z alkoholikom in mu plačati za uslugo, če hoče dobiti stanovanje. Zora je bila vedno uporna, samostojna. Takih povprečje ne mara. In povprečje ji je priredilo velik pogrom. Tolikšen, da do danes za Štefko Cobelj in njen prispevek na področju domoznanstva nismo niti vedeli.
Zdaj ima Štefka/Zora literarni spomenik, ki jo je obudil iz sivine spomina na povojna leta. Za njo namreč ni ostal niti pepel, le nagrobna plošča, postavljena na zahtevo lokalnih umetnikov. Ogenj, ki je uničil njeno mladostno ljubezen, je požiral tudi njeno delo, njo samo uničil od znotraj, a Ogenj jo je obudil za nas in zanamce. Podatke o njej je pisatelj zapisal na podlagi zbiranja in raziskovanja različnih dokumentov ter osebnih pričevanj. Oblikoval jih je v svojem romanesknem opusu, ki je do določene mere lirski.
Tako je nastala podoba povojne komunistične Jugoslavije in njenih nasprotij, podoba življenja, ki se neumorno trudi za kolektivno dobro, a ostane prezrto, še več: uničeno, požgano. Ptuj bi lahko bil katerokoli mesto. Štefka bi lahko bila katerakoli oseba. V vrvežu zdaj že zgodovinskega političnega poskusa je Šteger našel izjemno osebnost, s katero je prikazal ne samo njeno osebno življenje, temveč tudi splošno stanje duha družbe, ki ji ni bilo usojeno obstati. Krivica je tako za Štefko Cobelj vsaj deloma popravljena. Roman s svojo inovativno zgradbo in drsečo pripovedno perspektivo obenem preizprašuje temeljno dilemo literature, namreč zmožnost fikcije pri rekonstrukciji neke zgodovinske resnice. To je roman o vzponu in padcu komunistične Jugoslavije, o notranjih paradoksih, nasprotjih in tragičnem propadu enega največjih družbenopolitičnih eksperimentov v Evropi 20. stoletja.
Ogenj je freska časa, freska mesta Ptuj (ki je lahko vsako mesto), freska kolektivnega izbrisa, freska revolucije, ki na koncu požre svoje otroke. Možna je le na horizontu utopije abstraktnih idej in želja, v realnem svetu pa se nujno spremeni v ogenj in pepel.
Spoštovani bralci, roman Ogenj je izdala založba Beletrina.
.
