Maja Drolec: Mnenje o knjigi
Kazimir Kolar; Onečejevalec
Goga, 2024
Kazimir Kolar (1979) je vsestranski pisec. Doslej je objavil roman Glas noči (Litera, 2016), ki je bil v letu 2022 preveden v italijanski jezik pod naslovom Lampreht in izdan pri založbi Wojtek v Neaplju. Sledila je še kratko prozna zbirka Zgodbe nekega slabiča iz leta 2021 (prav tako Litera), za katero je bil nominiran za nagrado novo mesto short, nagrado za najboljšo kratko prozno zbirko. Zanimajo ga sodobni filozofski tokovi in nenavadne življenjske oblike.
»Onečejevalec je, na kratko povzeto, kronika perverzij, odklonskosti in transgresij, ki se misteriozno zgoščajo okoli enega lika. Je dokumentacija zmede, raztrganin, ki jih povzročijo nedefinirana agresija, nasilje, gnus, ki posežejo v red stvari. Na persono Theodorja Baumanna se »nalepijo« mnoga naša vprašanja o naravi dobrega in zlega, o omejitvah spodobnosti in nespodobnosti, navsezadnje o naravi resničnosti in vlogi (meta)fikcije same.« (iz spremne besede Silvije Žnidar) Nominacija za nagrado kresnik 2025, nominacija za nagrado kritiško sito 2025.
“Kdo je Theodor Baumann?” je vprašanje, ki spremlja enigmatično zgodbo Onečejevalca, romana Kazimirja Kolarja. Roman predstavi nenavadne dogodke, ki pretresajo Ljubljano in bližnjo okolico; na javnih površinah se pojavljajo velike luže urina, nekdo spomenike premaže s fekalijami, javni prostori – kot so knjižnice in trgovine – postanejo tarče nesramnega vandalizma, povrhu tega pa v eni od stolpnic začnejo umirati mlade ženske. Glavna junakinja romana je novinarka, ki začne preiskovati ozadja čudaških dogodkov in vedno naleti na isto ime; Theodor Baumann, ki s svojo hladno prisotnostjo, nenavadnim premikanjem ter čudaško obliko telesa pri vsakomur, ki ga sreča, zbuja strah. Baumann je bil na zunaj navdušen nad umetnostjo, v sredini obseden z uničevanjem, v temelju pa sociopat, ki bi storil vse, da bi lahko dobil lahke žrtve, s katerimi bi se poigral. Nekaj mladih žensk je priklenil nase in jih pripravil, da so zapustile svojo družino. Izginile so neznano kam in nekatere so naredile samomor. S svojo fascinacijo z umetnostjo jih je prepričeval, da je individualizem nekaj strašno lepega, samomor pa najmogočnejša umetniška stvaritev. Baumann je imel lastnosti hudiča. Za svojo domovino je bil mnenja, da v njej živijo užaljeni podeželani in zagrenjeni meščani kmečkega izvora. Ljubljana pa, da je vas, ki poskuša postati mesto, a je še zmeraj vas. Vandaliziral je nekatere cerkve, umetnike je označil nizkotno.
“Njegov videz ni ustrezal videzu brezdomca, a je vseeno dajal občutek, kot da je brezdomec. In to je bilo tisto najbolj čudno: vsem se je zdel nenavaden, vsem je takoj padel v oči, vendar nihče ni znal točno povedati, zakaj.”
Onečejevalec je odbita kombinacija filozofskega eseja in skrivnostne kriminalke, ki tako kot dogodki v romanu pri bralcu zbujajo občutke nelagodja in strahu pred prvinskim zlom; groteskni prizori, nasilje in pogosto nepojasnjena agresija predstavljajo rdečo nit Kolarjeve knjige. Roman je sinonim za sodobnega človeka, ki v sistematičnem onečaščanju “svetih mest” doživlja destrukcijo kot potrebo po dekonstrukciji eksistencialističnih norm in krščanskih vrednot ter po rekonstrukciji postmodernističnih umetniških gibanj ne glede na to, ali ob tem doživlja olajšanje libidinalnega vzburjenja ali pa neko notranjo prisilo.
Posebnost romana Onečejevalec je v tem, da je po eni strani napisan zelo dokumentaristično oziroma novinarsko. Kolar pravi: »Roman sem začel pisati kot tunelsko književnost, vendar sem proti koncu o tej podvomil in ga odprl za drugačno možnost branja. Ker Baumann, ki je vse življenje uriniral po kipih, konča s katetrom in urinira po sebi, je naša zavest očiščena in zadovoljna, da je dobil, kar mu gre. Seveda pa je možno vaše razumevanje, da to ni v soglasju s siceršnjo uglašenostjo romana«.
Spoštovani bralci, roman Kazimirja Kolarja Onečejevalec je izšel pri založbi Goga.
