Maja Drolec: Mnenje o knjigi
Gabriel Garcia Marquez; Patriarhova jesen
Beletrina, 2022
Gabriel José García Márquez, kolumbijski pisatelj, novinar, publicist in politični aktivist, nobelovec, (1927, Kolumbija – 2014, Mehika). Velja za enega najpomembnejših pisateljev 20. stoletja in najzaslužnejšega za uveljavitev literarne smeri, imenovane magični realizem. Leta 1982 je za svoje romane in kratke zgodbe prejel Nobelovo nagrado za književnost. Romani: Huda ura, Sto let samote, Patriarhova jesen, Kronika najavljene smrti, Ljubezen v času kolere, General v svojem blodnjaku, O ljubezni in drugih demonih. Kratka proza; Žalostne kurbe mojega življenja.
Sijajna zgodba o karibskem tiranu in pokvarjenosti oblasti, ki jo je odlično prevedla Alenka Bole Vrabec, je eno najbolj intrigantnih del Gabriela Garcíe Márqueza. Patriarhovo jesen, ki jo je imel za svoje najboljše delo, je pisatelj poimenoval »pesem o samoti moči«. Od usmiljenja do prevar, od dobrohotnosti do zlobe, od strahu pred Bogom do skrajnega nasilja – diktator Patriarhove jeseni uteleša najboljše in najslabše plati človekove narave. Umirajoči tiran, ujet v zaporu lastnega diktatorstva, je nazorno upodobljen z inovativno, sanjsko pisavo, polno simbolnih opisov, s čimer bralec stopa v svet slavnega mojstra magičnega realizma – svet, ki je hkrati domišljijski in resničen.
Mojstrski roman, v katerem je veliki kolumbijski pisatelj izpisal sociološko in psihološko poglobljeno anamnezo kvarnih učinkov moči in oblasti, bi si zaslužil, da ga beremo vsaj tako zavzeto kot Sto let samote.
Prve strani romana prikazujejo karibski dvorec, ki je bil zapuščen, slabo vzdrževan, z ogromnim dvoriščem in stavbo. Vonj bi lahko označili kot kužni zadah gobavcev, ki je bil pomešan z vonjem vrtnic in bugenvilije, na drugi strani smrad kokošnjaka in neznosno zaudarjanje po kravjakih in scalini krav. Blizu so kolibe priležnic z vso njihovo kramo, s sedemmesečnimi dojenčki – nedonošenčki -, nered v kuhinji, latrine za vojake in priležnice. To je slika prizorišča. Nekoč premožna stavba, dvor z biljardnimi mizami, glasbeno plesno dvorano, zdaj propad dinastije prikazujejo obgrizeni loki za biljard z vsem smradom. Tu so ga našli, generala. Že drugič. Ležal je v pisarni, v platneni uniformi, z razkljuvanim obrazom, a obraz je bil pravi, saj so ga ljudje poznali s kovancev in poštnih znamk. Vedeli so, da je nekdo v predsednikovi prazni palači, saj je v njej gorela luč. Ljudje so s trga videli kravo na balkonu in se spraševali, le kako je prišla po stopnicah.
…«Nekega dne je njegovo telo od utrujenosti omahnilo na kamnita tla, medtem, ko se je dvigala plima, dokler nočne harfe vetra niso utišale škržatov svojih timpanov in je neizmerni sunek morske pene razdejal ulice žaltavega mesta.«
General, izvoljen od Angležev, zaradi strogega režima in tlačenja ga narod sovraži, zato je imel dvojnika Patricia Aragonesa, (ki je preživel že 6 atentatov), bil mu je pasje vdan, pihalec steklenic, ki je živel kot kralj brez obveznosti. Na pustni soboti je plesal s kraljico karnevala, ki je še dolgo ne more pozabiti. General mu je privoščil svoje priležnice, tako je imel tudi dvojnik precej prezgodaj rojenih otrok, sicer pa sta skupaj igrala domino in bila nepremagljiva. Generalov stražar poleg Patricia je še zelo zvesti Rodrigo de Aquilar (brez roke), zato se general pod skrbnim spremstvom upa kazati v javnosti, a ljudje so presenečeni. Slava mu je zagrenila življenje. Generalova mati Benediction Alvarado ima predmestno domovanje, ukvarja se s ptičarstvom in slikanjem. Po vojaškem udaru je general sklenil, da bo sam vladal, rabi samo denar, dve služkinji in ministra za zdravje. Ne bo dovolil, da je predsednikova palača kurbišče za zamorce. Postreliti je dal čete, ki so izropale palačo. V vsem svojem razvratnem življenju se zameri marsikateremu generalu, zdaj pa poskrbi za njihove sijajne pogrebe z vsemi slavnostmi jih da položiti v grob narodnega panteona, zakaj domovina brez junakov je kakor hiša brez vrat. Zbežal je edino Saturn Santos. General ve, da je najboljše orožje v boju proti nepremagljivemu sovražniku prijateljstvo…, zato ga poimenuje za svojega telesnega stražarja, z zaobljubo, da mu bo zvest. Postane njegov pajdaš pri dominah in skupaj sta zmagovala, dokler se Santoz ni upokojil. Mati Bendicion Alvarado ni vedela, da je tako bogata, saj je general zaradi varnosti ves dobiček nakazoval na njen bančni račun, njega samega pa je ponoči strah. Blede, da se je v sobo prikradla najlepša Manuela Sanchez – kraljica revežev. Vanjo je zaljubljen, podari ji cela predmestja, z njo in njeno mamo gleda sončni mrk, v nekakšni blazni ljubezni in spoštljivi omamljenosti. Tedaj njegova moč še ni bila močvara jesenskega preobilja, ampak vročični hudournik, ki ga vidijo vreti iz prvinskih virov. General v blodnjah misli, da mu je ljudstvo naklonjeno, zato je vzhičen ob izkazovanju vse te ljubezni na večer njegove jeseni.
A jasnovidka mu napove smrt. Tudi njo je umoril, da ne bi kdo izvedel. Manuela se mu je skrila, pohoto si teši drugje.
…«Ves svet je bil srečen na njegov ukaz …«
Ko ga drugič najdejo, ležečega na trebuhu, z usti se prižema k tlom v platneni uniformi brez činov, to ni več telo njegovega dvojnika.
Iluzorični monarh je bil obsojen življenje spoznati z narobne strani; obsojen je razvozlati šive in popravljati niti votka in vozle na gobelinu varljive resničnosti, ne da bi spoznal, da je edino, za kar je bilo vredno življenje, tisto, ki ga je bilo moč pokazati, tisto življenje, ki ga vidimo s te strani, a ta stran ni bila njegova. Ta stran je stran revnih, ki so ga sovražili, saj jih je izkoriščal in zatiral, niso ga spoznali kot norčavega tirana, ki ni nikoli vedel, kje je prava in kje narobna stran tega življenja.
Nobelovec Gabriel García Márquez je literarni klasik, ki tudi v slovenščini navdušuje vedno nove generacije bralcev, njegova dela se redno ponatiskujejo in tudi na novo prevajajo, kar priča o aktualnosti avtorjevih misli in idej.
Roman Patriarhova jesen je izdala založba Beletrina.
