Maja Drolec: Mnenje o knjigi
Elif Shafak; Po nebu tečejo reke
Prevedla Maja Ropret
Sanje, 2025
Elif Shafak je mednarodno priznana britansko-turška pisateljica in pripovedovalka. Objavila je 21 knjig, od katerih je 13 romanov, njene knjige pa so prevedene v 58 jezikov. Otok pogrešanih dreves (The Island of Missing Trees) je bil finalist za nagrado Costa, britanske književne nagrade, nagrado RSL Ondaatje in nagrado Women’s Prize for Fiction. 10 minut in 38 sekund v tem čudnem svetu je bil nominiran za nagrado Booker in nagrado RSL Ondaatje ter izbran za Blackwellovo knjigo leta. Štirideset pravil ljubezni je BBC izbral med 100 romanov, ki so oblikovali naš svet. Arhitektov vajenec je bil izbran za The Queen’s Reading Room.
Roman Po nebu tečejo reke se dogaja ob vodi, to sta reki Tigris in Temza, zato je osrednja misel, ki jo bralec ob branju romana lahko izlušči: »Voda se spominja. Ljudje so, ki pozabljajo.”
To je zgodba o izgubljeni pesmi, dveh velikih rekah in treh izjemnih življenjih, ki jih povezuje – ena sama kapljica vode. Boginja pripovedništva, boginja Nisabaje je začela z zapisi na tablicah, a pisanje je moška naloga, zato namesto nje nastopi Nabu, njen mož, zaščitnik pisarjev, skrbnik znanja, zavetnik pismenosti in pripovedovanja.
V ruševinah Ninive, starodavnega mesta v Mezopotamiji, ležijo v pesku fragmenti davno pozabljene pesmi; Ep o Gilgamešu, v katerem se lahko bere, kako postati nesmrten; ljudje se te spominjajo, če zapustiš pozitivno zgodbo. A mnogi vladarji se kruti, tako da vode tečejo krvave.
V viktorijanskem Londonu se 1840 na bregovih umazane Temze rodi izjemen otrok revni materi, ki ji je vseeno, če otroka vržejo v umazano Temzo, a dojenček je okusil sneg in mleko. Arthurjeva edina možnost za pobeg iz revščine je njegov briljanten spomin. Ko mu njegov dar prinese mesto vajenca v tiskarni, (z navdušenjem gleda ladjo, s katero so v London pripeljali 2 lamasuja –zaščitna duhova kralja Asurbanipala iz domovine Tigrisa in tako opozori nase) se Arthurjev svet odpre daleč onkraj barakarskih naselij, ena knjiga pa ga kmalu popelje čez morje: Ninive in njeni ostanki. V Londonu je bila 1857/58 gospodarska kriza, Arthur začne pisati dnevnik, v katerem zapiše: »Rad bi bil kot Temza: hočem varovati, kar je bilo zavrženo, poškodovano in pozabljeno.«
Ob reki Tigris Arthur, kralj kloak in sirotije, umre, (kolera) star 36 let, takoj za tem, ko je našel še zadnjo manjkajočo tablico, ki je posvečena boginji Nisabi. Še enkrat je pripotoval k reki Tigris, da bi se srečal z ljubljeno Leilo, ki je edina razumela njegovo samotarstvo, gorečnost in krhkost.
V Turčiji leta 2014 Narin, jazidsko dekle, ki živi ob reki Tigris, dekle, ko bo kmalu oglušelo – želi izvedeti, kako je Bog ustvaril svet. Babica ji pove, da Kristjani, muslimani in Judje izvirajo iz Adama in Eve, oni – ki so Jazidi pa le iz Adama. Narin čaka na krst z vodo, prineseno iz svetega kraja Lalish v Iraku. Slovesnost je kruto prekinjena in kmalu morata Narin in njena babica Besma; bajaličarka, iskalka vode, potovati čez vojno razdejano ozemlje v upanju, da bosta dosegli sveto dolino svojega ljudstva. Že njena prababica Leila je odpotovala ob reki Tigris, bila je jasnovidka in prerokovalka. »Čas je drevo čuvar, ki je od znotraj zaznamovano z nevidnimi letnicami in steguje svoje razraščene veje proti neskončnemu nebu, nikoli polno, nikoli linearno.«
V tem času se gradi jez ob Tigrisu, ki bo poplavil sosednjo deželo in prinesel vojno in gorje.
Leta 2018 se v Londonu razbitega srca hidrologinja dr. Zaleekhah Clark preseli na hišico – plavajoči čoln na reki Temzi, da bi pobegnila iz razpadlega zakona. Njen edini sorodnik, stric Malek, ji je ob podelitvi diplome rekel: »Ne pozabi, ljudje, kot smo mi, si ne moremo privoščiti, da nam spodleti.« A njej je spodletelo. Solza, kaplja vode, ki vsebuje sled njene DNK, je bila nekoč snežinka ali oblaček pare, čeprav je spreminjala svojo obliko – plinasto stanje – trdno stanje; je vseskozi ohranjala svojo molekularno zasnovo. »Voda je popolna migrantka, ujeta v zanko tranzita, brez možnosti, da se ustali.« Zaleekhah predvideva življenje brez ljubezni in smisla – dokler nepričakovana povezava z njeno domovino ne spremeni vsega. Njene korenine (tako kot stričeve) segajo v Mezopotamijo. Bere knjigo Ninive in njihova zapuščina; študij šeg in veščin starih Asircev ter pričevanje o obisku kaldejskih kristjanov v Kurdistanu in Jazidov ali čistilcev hudiča. Spozna lastnico čolna Nen, tetovatorko, ki ji nariše v klinopisu njeno ime in ji ponudi roko, da pozabi na samomor, iz lapisa lizuli ji za rojstni dan podari ogrlico z besedami: »Naj ti prinese srečo, jasen pogled in ljubezen.«
»Vsi smo kot glinene tablice, ob robovih okrušeni, in v sebi nosimo drobne skrivnosti in razpoke.«
Zaleekhah in sestrična Helen sta kupili Narin, dekle, ki se je poklonilo na grobu matere in prababice Leile. Tam je tudi Arthurjev grob. Potem je odšla z njima v London. Vse se je začelo z eno samo dežno kapljo vode. Večni krog se začne ponavljati. Solze iz uničenih mezopotamskih mest se mešajo s pršem deročih tokov.
Spoštovani bralci, roman Po nebu tečejo reke je izdala založba Sanje.
