Maja Drolec: Mnenje o knjigi
Irene Sola; Pojem in gora pleše
Prevajalka: Veronika Rot
KUD Sodobnost International, 2023
Irene Solà (Malla, 1990), katalonska pesnica in pisateljica, je diplomirala iz umetnosti na Univerzi v Barceloni in magistrirala iz literature, filma in vizualne kulture na Univerzi v Sussexu. Za svojo prvo pesniško zbirko Bèstia (Zver, 2012), ki je bila izdana dvojezično, v katalonsko-španski izdaji, prevedena pa v angleščino in italijanščino, je prejela pesniško nagrado Amadeu Oller. Romaneskni prvenec Els dics (Nasipi, 2018) ji je prislužil nagrado Documenta in štipendijo za literarno ustvarjanje katalonskega ministrstva za kulturo. Za roman Pojem in gora pleše, ki je preveden že v več kot dvajset jezikov, je leta 2019 prejela več nagrad, Premi Llibres Anagrama de Novel·la, nagrado Núvol in nagrado Cálamo (za špansko izdajo knjige), leta 2020 pa tudi nagrado Evropske unije za književnost. Pred kratkim je na knjižne police prišel njen roman Et vaig donar ulls i vas mirar les tenebres (Dala sem ti oči in videl si temo, 2023).
V romanu Irene Solà Pojem in gora pleše spregovorijo ženske in moški, duhovi, prikazni in rusalke, gobe, psi in srnjaki, živi in mrtvi, ki naseljujejo pirenejsko pokrajino med krajema Camprodon in Prats de Molló. Začenja se kot nekakšna okoljska moralka, v kateri narava žuga človeku in kaže svojo večvrednost, brezbrižna do vsega, kar ga določa, tudi do njegovih ustvarjalnih darov, hkrati pa prinaša nežno, a tudi kruto zgodbo iz odmaknjenih vasi v Pirenejih, ki jo pripovedujejo mnogi glasovi. Pripoved, ki se dogaja v podeželskem okolju pirenejske pokrajine ob meji s Francijo, se razteza preko različnih časov in dimenzij bivanja na istem prostoru, v njej se gnetejo vraže, običaji in legende, mitologija in bratomorna vojna, preteklost, sedanjost in onstranstvo, resnično in nadnaravno, sanje in čuječnost, strah in pogum. Od preteklosti sta odvisni sedanjost in prihodnost, vse je povezano z vsem, vse se napaja iz narave, izvira iz nje in se vanjo vrača, vse je brezčasno in hkrati vsečasno. “Tukaj smo bile vedno in tukaj vedno tudi bomo,” pripovedujejo gobe, katerih spomin seže veliko dlje kot človeški. “Ker ni začetka in ni konca. Ker je bet ene bet vseh. Klobuk ene je klobuk vseh. Spore ene so spore vseh. Zgodba ene je zgodba vseh.” Vsi pripovedni glasovi so resnični in vsak vidi svet s svojimi očmi. Šele preplet vseh pogledov zavrti Zemljo, čas in življenje. Prepletenost različnih oblik bivanja lepo povzema sam naslov; na glasbo človeškega glasu pleše tudi gora
Kmalu pa se roman razvije v pretanjeno študijo vedno vnovične potrditve medsebojne povezanosti in soodvisnosti; zadiha kot en organizem. Človekovo nebogljenost in nepomembnost v primerjavi z neusmiljenimi silami narave, in kako je posameznik le droben košček mogočne vsemirske sestavljanke, nakazuje že uvodni prizor, ko strela ubije kmeta in ljubiteljskega pesnika Domèneca, sicer vajenega težkega življenja v odročnih krajih. Iz različne časovne oddaljenosti spregovorijo Domènecovi domači – žena Sió ter otroka Mia in Hilari. Čeprav roman nima glavnega junaka ali premočrtne pripovedi, je prav Domènecova družina s kmetije Koljekrava stičišče in odskočna deska vseh zgodb, dogodkov, spominov in časov, saj se je njena usoda najmočneje dotaknila vseh – pokrajine, živali in ljudi. V štirih delih in skozi osemnajst poglavij različni pripovedovalci v bogatem jeziku, polnem nevsakdanjih metafor, z menjavanjem slogov (poetičnega, realističnega, magično realističnega, toka zavesti) slikajo veličastno fresko nekega prostora, polno surove prvinskosti in melanholičnega optimizma. Čeprav gora v svojem poglavju ravnodušno zagrozi, da se bo znova začelo premikanje, uničenje in nov začetek (“nihče se ne bo spominjal imen vaših otrok”), bralec narave ne začuti kot bavbava, ampak po branju obsedi pomirjen s svojim mestom v njej. Na veke vekov. Skozi vse pripovedovalne glasove, ki se nizajo skozi roman, je slišati predvsem žensko zgodbo iz neštetih ženskih glasov, zaradi katerih ženska ni samo vloga, čustvo in objekt, ampak dejavno večplastno bitje, zaradi katere se premika svet. Pripoved je še čudovitejša zaradi sočnega jezika, za katerega se zdi, da ga prevod ni niti malo osiromašil.… Razgiban ritem in navidezno lahkotnost romana pa vseskozi ohranjajo tudi repeticije, ki napisano še bolj približajo govorjeni besedi.
“In nato grem v hišo. Puško odložim v omaro. Rada bi poiskala srnjaka. Rada bi, da se ne bi zdanilo. Da bi okrogla luna ostala in živela na vrtu kot mačka. Da bi Jaume ostal in živel na vrtu kot maček. Da bi si poskusila povedati vse stvari, in to velikokrat. Skodelici žalostno ždita na kuhinjski mizi, v temi, psica odide v spalnico, saj je čas za spanje. Ker sva prej spali in so naju zbudili, zdaj pa se zdi, da te noči ne bo nikoli konec. Vendar pa jaz nočem iti spat. Nočem, da bi Jaume odšel. Toliko stvari je treba povedati.”
Ta visokogorski in obmejni prostor, ki ga prikazuje roman, onkraj mitskosti in realnosti, ohranja spomin na stoletja boja za preživetje, na preganjanja, ki so bila plod nevednosti ali fanatizma, na bratomorne vojne, obenem pa uteleša neizmerno moč in lepoto narave. Plodna zemlja za domišljijo, željo po pripovedovanju zgodb, ki se raztezajo preko različnih časov in načinov bivanja. Prostor, kjer je morda mogoče začeti znova in kjer je morda mogoča odrešitev.
Spoštovani bralci, roman Pojem in gora pleše je izšel pri založbi Sodobnost.
