Maja Drolec: Mnenje o knjigi
Drago Jančar; Posmehljivo poželenje
Beletrina, 2025
Drago Jančar (1948) slovenski pisatelj, dramatik, esejist, akademik, štirikratni dobitnik nagrade kresnik za romane Katarina, pav in jezuit, Zvenenje v glavi, To noč sem jo videl (katerega francoski prevod je 2014 prejel nagrado za najboljšo tujo knjigo in bil kandidiran za francosko literarno nagrado femina, nemški prevod pa je bil razglašen za najboljšo knjigo po izboru avstrijskih kritikov na listi ORF in je bil po mnenju mesta Darmstadt v oktobru 2015 najboljša knjiga v Nemčiji) ter In ljubezen tudi (leta 2018). Napisal je še mnoge zbirke kratke proze, romane, drame in eseje. Za življenjsko delo je prejel tudi Prešernovo nagrado.
Posmehljivo poželenje je roman, ki je preveden že v 8 jezikov, navdih zanj pa je avtor dobil med svojim potovanjem po Ameriki, za katero je dobil Fulbrightovo štipendijo.
V romanu, ki se dogaja v 90-ih prejšnjega stoletja, avtor na svoj edinstven način prikazuje zgodbo Slovenca Gregorja Gradnika, ki odide v Ameriko – v New Orleans, na povabilo dr. Freda Blaumanna, ki poučuje kreativno pisanje. Sprva je Gradnik zaradi novega okolja čustveno zmeden, … prihaja iz namrgodenih krajev v veselo okolje z nasmejanimi obrazi, tudi vreme in ljudje so v Ameriki drugačni. Za literaturo je Gregor prepričan, da se je samo bere in piše, v Ameriki spozna, da se je da naučiti pisati. Zamisli si, da bi raziskal pojem alienacija – proces, v katerem človek izgublja svoje bistvo, se odtujuje od družbe… pri tem pa se čuti osamljenega in ima hudo domotožje. Predvsem zaradi začasnega intimnega razmerja s pravnico Ireno Anderson, (ki ima prijatelja Petra Diamonda; on piše knjigo New Orleans s kolesom), pa se novega kraja in ljudi navadi ter začne pot aktivnega vključevanja v družbo, na svojo domovino počasi začne pozabljati. Stopa po četrti Tennesseeja Williamsa, skozi okno gleda osebi iz Tramvaja poželenja, biva s ščurkom Samso … Druženje s sumljivo druščino v Rigbyjevem baru; kjer temnopolti Jezus igra klavir, tu je natakarica Debie, Gumbo (ekscentrični predstavnik nebrzdane iznajdljivosti in zvijačne ambicije) in z Louise prekupčujeta drogo, prof. Blaumann se zagleda v študentko Meg, ki bo odšla študirat v New York, Gregor Gradnik prijatelje simbolično primerja s ščurki, njegov ščurek se imenuje Gregor Samsa, spopada se samoto, ne samo z domotožjem.
…«Novi svet je krhek kot kristal, zato je pazil, da ga ne razbije … in naprej drsenje po ravni cesti čez sončno, razsvetljeno in napeto kožo Amerike, … trenutek trajajočega življenja nekje drugje.«
Gregor tu – v Ameriki doživi Mardi Gras, ko so vsi malo nori, oz. so živeli še bolj umetniško, intenzivno umetniško …, tudi on, kajti zagledal se je v Irene, čeprav ga doma čaka Ana. Vendar pa se zaradi končanega razmerja odloči zapustiti New Orleans in se premakne v New York (Irene ljubi Petra, ki je šel v New York, zato se Gregorju ni več oglasila). Gregor se znova počuti osamljenega in ponovno postane le pasivni opazovalec celotnega dogajanja, kar lahko bralec tudi notranje doživlja.
…«Plaz upehanih besed, ki tečejo čez mizo in ne priznavajo polifonije glasov vsenaokrog, ki so izključujoče. … Ženske zanimajo nepomembne stvari, kadra postanejo pomembne, so težke kot dalmatinsko vino. … Svet je zožen do tiste točke, ko ne more nikamor več, ko ga je treba razkleniti.«
Vzporedno s tem pa Gradnik veliko razmišlja o melanholiji in Anatomiji melanholije izpod peresa Roberta Burtona, ki je bila izdana v 17. stoletju. Žene ga želja, da bi tudi on napisal knjigo o tej bolezni. Hkrati se v bralcu prebudi stiska ob Gradnikovih čustvenih preprekah in blokadah, ki se mu porajajo pri pisanju. Končno ga pokliče Ana, da mu umira mama, zato se odpravi domov. … »Gnalo ga je v to noro, vrtinčasto središče in na rob lastnega življenja, ki je čutilo, da se zdaj, zdaj, izteka neko njemu tako bližnje življenje.«
Nanašajoč se na Anatomijo melanholije so med stranmi za vedoželjne bralce vstavljene priloge z razpredelnicama in anatomsko risbo človeškega telesa z za melanholijo kritičnimi točkami, ki ponazarjajo strokovni sklop romana. Avtor pa v roman vključuje tudi prvine potopisnega romana, s čimer bralca popelje v pisano pokrajino ter tudi temnejšo plat bivanja v njej.
Na ovitku romana piše, da je Posmehljivo poželenje iz leta 1993 sočna mojstrovina. Resničnost se tu gradi kot pripoved, pripoved pa spreminja resničnost. Drago Jančar v tem delu ne zlaga skupaj velike zgodovinske zgodbe, pač pa razpreda o fižolu z rižem, diskretnem česnu, delavnicah pisanja, genialnih podjetniških domislicah, jazzu, bluesu, dixielandu, in še nečem … o poželenju in hrepenenju.
Spoštovani bralci, Posmehljivo poželenje je izdala založba Beletrina.
