Maja Drolec: Mnenje o knjigi
Damir Karakaš; Proslava
Beletrina, 2024
Damir Karakaš (1967) je v zadnjem desetletju zanesljivo najbolj razvpit, prevajan in nagrajevan hrvaški pisatelj. Njegovi romani Šumenje gozda, Proslava, Obračališče in zbirke kratkih zgodb: Kino Lika in Eskimi nagovarjajo bralca z minucioznim, vendar taktnim in tehtnim slogom, ki ne zmanjšuje semantičnih dimenzij teksta. Je eden redkih hrvaških pisateljev, ki tematizira življenje v Liki in se pogosto vrača k zgodovinskim turbulencam, ki so jo zaznamovale. Njegove knjige so prevedene v deset jezikov, prejel je vse vidnejše hrvaške nagrade, ki se podeljujejo za prozo.
Roman Proslava zaobsega tri generacije in dve svetovni vojni, lahko ga beremo kot roman ali kot zbirko kratkih zgodb, glavni lik pa je Mijo, kmečki človek (fant, mož), ki je svoje dekle in ženo zelo ljubil. Čeprav se pisatelj loteva ustaštva, ga tako prefinjeno vnese v zgodbe, da nanj sploh nismo pozorni. Vojna tematika je bežno omenjena le v prvem poglavju z naslovom Hiša, v katerem se glavni junak s puško skriva v gozdu in le na podlagi njegovega pogovora z ženo Drenko … misli nanjo, ko opazuje svojo hišo – kmetijo, vroče mu je, v prsih čuti bolečo samoto. Ve, da ni nikogar ubil, edino če je kdo streljal nanj, misli na očeta, ko sta z mamo peljala voz bukovih drv, ko sta imela vola od kamenja tako razrezana kopita, da je oče sezul volneni nogavici in ju ohomotal volu na bolno, šepavo zadnjo nogo. Zvečer je Mijo nastlal živini v hlevu in se skril v zavetje hiše. Čaka na primeren trenutek, da se preda.
V poglavju Proslava se Mijo z Drenko (v beli oblekici, kakor da je obkrožena s snežno peno, … se mu je med vsemi temi trepetajočimi listi, raznobarvnimi cvetovi, pisanimi metulji zdela kot gozdna kraljica), in študentom, njenim bratom, Rudejem, odpravi na dolgo pot skozi gozd. Za malico Drenka ubije malega vročekrvnega petelina, potem briše njegovo kri z obleke …«Kdor ne more zaklat petelina, tudi države ne more branit.« V mestu so prizori mestnih otrok, ki na glavah nosijo papirnate kape, na katerih je črka U, izpričujejo zgodovinsko obdobje med 2. svetovno vojno oz. tik po njej.
Karakaš preko opisov človeškega odnosa do živali izpričuje zgodbo o preživetju v robustnem okolju Like – tamkajšnjim ljudem je samoumevno, da jim živali služijo le v dveh ozirih – kot varovanje pred divjadjo in kot hrana. V poglavju z naslovom Psi opiše navado sekanja repov psom v vasi, saj naj bi ljudje verjeli, da bodo na ta način bolj glasni: » … ko ga je oče pred letom dni prinesel v naročju, mu je takoj – da bi bolj lajal in renčal – na štoru s sekiro odsekal rep; to je bila usoda vseh psov iz njihove vasi, oče pa je nekoč dejal: » Če bi mu odsekal tri repe, ne bi bil nič bolj hud.« Mijo mora odpeljati psa, – po odredbi, … ker je v Letincih cucek ugriznil žandarja, … v deblo vreže Drenkino ime.
Skoraj identičen prizor lahko zasledimo v poglavju z naslovom Oče, v katerem z neverjetno preciznostjo opiše notranji konflikt gospodarja hiše, ki je priča pogrebu vaških otrok, umrlih zaradi bolezni in lakote. Nenehno se bori s čustvi strahu, žalosti in jeze, saj mu je izpod časti, da bi bogatega kmeta prosil za pomoč, po drugi strani pa hrane sredi zime nima možnost nikjer vzeti, saj še dreka oz. gnoja primanjkuje. Pomisli, da bodo otroci pomrli. V vasi je ta teden umrl že tretji otrok. Stari ljudje so se umaknili (to je bil ljudski običaj v Liki), da so mlajši lahko preživeli. Gospodar je nesel svojega očeta na planino, in on (sin) je hodil za njim…«potem se je še močneje sklonil, pogledal v nebo kakor v oblačno zrcalo in s starcem na hrbtu krenil s težkimi koraki naprej, deček pa se je v prav taki sklonjeni drži počasi odpravil za njim. Tu in tam gloda koščke drevesnega lubja, s katerimi omili najhujšo lakoto, medtem ko njegova žena daje dojenčku za sesati prerezano čebulo, saj sama nima dovolj mleka. Ko skupaj z možem gledata žalosten prizor pokopa sosedovih otrok, ji ta z mešanico jeze in gnusa zakliče: »Zakaj si ne spneš teh las?« … Reče mu: » Bom že z lasmi.« On krikne: »Zaveži si lase, ker ti jih bom drugače odsekal s sekiro!« Lahko bi rekli, da je sekanje pasjih repov in ženskih čopov hkrati znak lastne kastracije in nemoči kot tudi označevanje podrejene vloge družinskih članov, ki se na ta način tudi na telesnem nivoju zavejo, kdo je njihov edini gospodar. Karakašev opis poslednjega odhajanja v gozd ne deluje tragično ali morbidno, temveč je prikazan skozi opis narave, ki jo srečujejo na poti – oče se tu in tam posluži lubja, ki mu vrača energijo, medtem ko vnuk igrivo preganja metulje, ne da bi se zavedal, da bo nekega dne tudi sam tisti, ki bo očeta odvrgel v luknjo brez dna in da bo nenazadnje tudi sam tisti, ki bo odvržen.
Proslava ni le roman o surovem življenju, ampak tudi ljubezenski roman … (ko je zagledal oblake, ki so hitro potovali po nebu, je Mijo pomislil, da zaradi vznemirjenja, ki ga čuti…), saj pisatelj z liričnimi opisi narave presega golo družbeno vrvenje in postavlja naravo na prvo mesto: ta nas hrani, nudi lepoto in vitalizem, in s tem presega človekovo zlo.
Roman je izdala založba Beletrina.
