Maja Drolec: Mnenje o knjigi
Dora Šustić; Psi
Prevedla: Maja Kovač
Beletrina, 2025
Dora Šustić (1991, Reka) je pisateljica, scenaristka in filmska ustvarjalka. Diplomirala je iz politologije na Univerzi v Ljubljani in magistrirala iz scenaristike na Akademiji FAMU v Pragi. Njen literarni prvenec Psi (2022) je prejel nagrado Drago Gervais za najboljši rokopis in bil nominiran za najboljši hrvaški roman.
Literarni prvenec hrvaške pisateljice, scenaristke in filmske režiserke Dore Šustić je delno avtobiografska izpoved predstavnice generacije milenijcev, ki je na lastni koži najbolj boleče izkusila propad starih in rojstvo novih sistemov in z njimi povezanih vrednot. Pripovedovalkina pot se pretaka v hipnotično pripoved o neustavljivem hrepenenju in notranje razklanem svetu, ki se ne more znebiti grenkega priokusa razpetosti med materialnim obiljem in duhovno praznino, emancipacijo in seksualno svobodo, do soočenja z duševnimi in telesnimi omejitvami.
Lik glavne junakinje Dore, ki ga bralci spoznavamo pri enaindvajsetih letih – na vlaku iz Reke proti Pragi – pripoveduje o spominih iz mladosti; spominja se očetovega praznovanja 50. rojstnega dne, nenavadno se ji zdi, da je oče »kronično žalosten«, a nam odkrije, da je njegovo delo anesteziologa: «ukrotiti telo, da smrt ne bi prišla kot krik, pač pa kot prijeten val toplote, ki človeka odpelje na nadaljnjo pot…« – ugotavlja, da je bil oče tak zaradi stalne bližine smrti. Dorino spominjanje se pretaka v hipnotično pripoved o neustavljivem hrepenenju in notranje razklanem svetu. Dora se v Pragi zaplete v razmerje s turškim fotografom, ki še vedno žaluje za svojo pokojno ženo Ayno iz Andaluzije. …«Njegove besede so padale na dno moje medenice in mi od tod segrevale celotno telo – požiralnik, želodec, pljuča, ustno votlino -, pomislila sem, da bom postala prva oseba, ki je zanosila s šepetom …« Med študijem se je Dora namreč zaljubila v tega -osemnajst let starejšega fotografa Leona, s katerim sta imela buren odnos, Dora zanj naredi vse, se zadolžuje, samo da bi ga obdržala, a Leon ve, da je premlada in da je pred njo še vse življenje. Leonovo iskanje sebe in žalovanje za ženo se tragično konča in Dora pripravlja razstavo njegovih fotografskih del v Pragi, negative dobi od staršev, ki živijo v Andaluziji. Sklene, da bo napisala film o njem in njuni ljubezni.
»Morda bi mu moje besede dokazale, da v življenju obstaja kaj več od valjanja v blatu samopomilovanja, hrepenenja, kesanja in krivde, da življenje ni brezciljno plavanje po dreku, ampak zamah skozi modrino oceana, vsaj včasih, ko ga živiš v dvoje; da so jutra lažja in zbujanje mehkejše v toplini, ki jo ustvarjata dve oprijemljivi telesi, ker tako človek ogreje dan.«
Med iskanjem ljubezni in samopotrditve junakinja poskuša najti navdih za pisanje romana, kar jo potisne v vrtinec čustvenih, bolečih refleksij in pogosto hrepenenj po nečem, kar mogoče sploh ne obstaja. Avtobiografsko zgodbo o anoreksičnem vdovcu in debelem dekletu je dala v pregled Mentorju.
Roman Psi brez ovinkarjenja odkriva surove trenutke samodestruktivnosti, ki prekinjajo valove mladostniške zanesenosti. Gre za živahno, prodorno pisanje, ki se ne boji grobih podob, sočnega jezika in intime, zato nagovarja neposredno, brezkompromisno. V bralcih prebuja podobe lajajočih psov, ki so znamenje nečesa, kar je usodno minilo, a nas noče zares pustiti pri miru. »Psi jo raztrgajo, meso vlačijo po stanovanju. Črno – beli psi – galgosi, ki nastopajo v Leonovi knjigi….«Na pokopališču so mnogi pozabljeni kot zapuščeni psi…« Zgodba sledi protagonistki v dveh časovnih obdobjih: kot študentki filmskega pisanja v Pragi, od koder je prišla z domače Reke, in čez nekaj let kot malo bolj odrasli ženski, ki propadli ljubezenski odnos preboleva s pisanjem: »Razmišljam o tem, kako so hotelske sobe popoln kraj za samomor, pa tudi za pisanje. V neznanem prostoru ima človek izostrena čutila, vse zapisuje, jedrnato in natančno, kot v poslovilnem pismu. Pisanje pravzaprav ni nič drugega kot v času razvlečen samomor.«
Psi so roman o odraščanju, o spoznavanju lastnega poslanstva in iskanju glasu, dve časovni liniji pa ob tem delujeta kot zrcali, v katerih se ves čas ogleduje in analizira ostro protagonistkino oko. Lahko bi ga označili za generacijski roman, saj na poetičen kot tudi družbenokritičen način načenja teme, ki so univerzalno znanje vsem milenijcem; nezmožnost gojenja zdravih intimnih odnosov, obsedena želja po sprejetosti, ki pogosto vodi v razočaranje, iskanje identitete ter soočanje z izgubo, bolečino in odvisnostjo od ljubezni, kajti posameznik v sebi nosi številne plasti osebnosti, pretkane z raznolikimi izkušnjami.
Spoštovani bralci, roman Psi je izšel pri založbi Beletrina.
