Maja Drolec: Mnenje o knjigi
Yoko Tawada; Razkropljeni po zemlji
Prevajalec Domen Kavčič
Beletrina, 2025
Vsestranska literatinja Yoko Tawada (1960, Tokio) je s svojim dvojezičnim, japonsko-nemškim opusom zapisana v svetovno literaturo kot eden najbolj izvirnih, cenjenih in nagrajevanih sodobnih avtorskih glasov. Zadnje čase priteguje pozornost njeno pripovedništvo, napisano po letu 2011, ko je Japonsko prizadel katastrofalen potres s cunamijem in jedrsko nesrečo. Avtorica ostaja zvesta tematikam izgube domovine in jezika ter prevpraševanja odnosa med individualno in nacionalno identiteto, kritika pa v njem opaža mračnejše, distopično občutje.
Objavila je več kot 50 knjig in je dobitnica več nagrad, med drugim na Japonskem, v Nemčiji in Veliki Britaniji. Napisala je tudi zbirko esejev Eksofonija ali poti iz materinščine. Roman Razkropljeni po zemlji je prvi del trilogije; leta 2020 je izšel drugi del (Hoshi ni honomekasarete, Uzrti v zvezdah) in dve leti pozneje še tretji (Taiyō shotō, Otočje sonca). Pisateljica pravi, da “jih je nameravala napisati sedem”, a ji je – za zdaj – za tak podvig zmanjkalo energije.
Roman Razkropljeni po zemlji (2018) prepleta prvoosebne pripovedi različnih protagonistov – popotnikov, tujcev in avtsajderjev z različnih kotičkov sveta. Med njimi izstopa Japonka Hiruko, ki je po spletu družbeno-ekoloških katastrof, ki jih knjiga nikoli natančneje ne pojasni, obtičala v Evropi. …«Bila je ljubka kakor jablanin cvet, ni pa premogla volhkega erotičnega naboja kalužnice.« Prišla je na Norveško. Obsedati jo začne misel, da mora najti rojaka, s katerim bi lahko spet govorila v jeziku, v katerem se je rodila, najbolj se veseli srečanja s Tenzom; ugotavlja, da ji njen izmišljeni “panskandinavski” jezik omogoča, da svet vidi s sveže perspektive, najde povezave med stvarmi, ki jih prej ni videla. Morda nam različni jeziki pomagajo videti različne plati stvari.
Na njeni jezikovni odisejadi jo spremlja nabor sopotnikov, ki so se “nalepili” nanjo: Knud, študent lingvistike iz Danske, je prepričan, da je suši tradicionalna finska jed, ker ga v bližnjem lokalu oglašujejo z Mumini. Hiruko ga popravi, češ da so Mumini pravzaprav japonski. Njegova posesivna mama, ga. Nielson, je štipendirala študenta, na koncu se izkaže, da je to Nanuk. Nanuk (Tenzo; tako se imenuje kuhinja zenovskega samostana, to je zelo specifična budistična beseda, ki v vsakodnevni japonščini ni v rabi. Je grenlandski staroselec (Inuit, Eskim), ki so ga tako pogosto zamenjali za Japonca, da je to identiteto kar sprejel, Akaš (ki bi se rad družil s Knudom) pa poliglotska transspolna ženska iz Indije in od kar se je odločil, da bo živel kot ženska, zunaj nosi rdeč sari … »že od nekdaj čutim, da je moje srce iz rdeče svile, izvezene z zlato nitjo…«. Nora (ki je prišla v Oslo zaradi ljubezni) dela v muzeju … »Dejansko nihče ne raziskuje povezav med okušanjem in revščino, okusom in družbenim razredom. Se pa da izračunati stopnjo revščine glede na delež izdatkov za hrano in pijačo.« Ona sreča fanta, …«pričakovano za potepuha, nenehno izpostavljenega dežju, vetru in soncu, je bila njegova koža podobna vrhunsko strojenemu usnju. A sem v njegovem begavem pogledu le odkrila tudi mladeniča, ki težko odvrne oči od računalniškega zaslona…«, ki si je zvil nogo, bil je žrtev tatu, ki mu ukrade nahrbtnik z dokumenti, Nora ga doma oskrbi in prijavi na kuharsko tekmovanje iz priprave sušija.
V romanu je naslikan svet, v katerem je Japonska izginila z obličja zemlje – in to tako dokončno, da je očitno izginila celo beseda zanjo; pisateljica jo imenuje “arhipelag nekje med Kitajsko in Polinezijo”, pozneje pa “dežela sušija”. Zato ostaja v mislih in besedah, saj zelo pogosto v Nemčiji ljudje zvijajo suši, debatirajo o tradicionalnih japonskih načinih priprave hrane, prevajajo in berejo japonske knjige … Roman želi približati: kaj je resničnost, kaj je resnična država in kaj samo njen odtis, podoba njene kulture v svetu.
Roman poleg teme migracij odpira tudi druga vprašanja sodobnega sveta, povezuje dva nasprotna pola, po eni strani svet po nekakšni katastrofi, do katere je brez dvoma prišlo zaradi človeške brezbrižnosti do okolja, po drugi strani pa so človeška bitja prikazana z ogromno empatije, z vero v to, da se v najhujših okoliščinah podpiramo in si pomagamo, ne glede na različen izvor, rase in jezike, predvsem v zvezi z okoljsko krizo in identiteto, še posebej, kot se ta oblikuje skozi rabo jezika. Naši protagonisti izkušajo radost in bolečino vstopanja v nove jezike ter strah pred izgubo starih. Kot se poetično izrazi Knud: »Ko sem jo prvič slišal govoriti, sem svojo materinščino, ki sem jo uporabljal gladko, brez pomisleka, uzrl drugačno, razbito na črepinje, ki so se lesketale v njenem jeziku. Jezik, ki ga je govorila, je bil kakor Monetovi lokvanji, kalejdoskop razbitih in razpršenih barv, lepih, a bolečih.«
Roman napelje na misel o prihodnosti jezikov: novi “panskandinavski” jezik, panska, se je rodil iz okoliščin migracij, iz potrebe po komuniciranju s kar največ ljudmi. Lik, ki mu je romanu ime Susanoo, pove zgodbo o materi, ki ga zapusti, po tem, ko ji je večkrat ušlo, …«Ko se vsaj ne bi rodil…«, o robotih, ki jih je izdeloval njegov oče. »V prihodnosti se nisem hotel zapletati ne z roboti ne z generatorji,« reče zase. «Če so bili narejeni še tako s srcem, so jih naposled uporabili kot orodje za laganje in zatiranje.« Literatura se trenutno spoprijema z grožnjo robotov v obliki generativnih programov z umetno inteligenco.
Spoštovani bralci, roman Razkropljeni po zemlji, ki je bil izbran za letošnjo Fabulo, je izdala založba Beletrina.
