Maja Drolec: Mnenje o knjigi
Milan Kleč; Sončni zahod
Mladinska knjiga, 2024
Milan Kleč (1954) je pesnik, pisatelj in dramatik, ki v teh zvrsteh združuje fantastiko, grotesko in absurd. V njegovih delih vlogo glavne osebe največkrat zaseda boemski umetnik, zanj je značilna ironična perspektiva. V poeziji je zanj značilen preprost izraz, enostavna pesniška zgradba, navidezna impresionističnost in močna komunikativnost. Ta lirika upesnjuje domišljijske impresije na moderen in tradicionalen način. V določenih pesmih je poudarjena erotična tematika.
Poezija: Maroža, Kresnice, Nad dečki sije sonce, Tavla, Pesmi (skupaj z Jašo Zlobcem, Parada, Siva, Radio, Gremo na morje, Končne avtobusne postaje, Lep pozdrav. Proza: Briljantina, Lasje, Vrba, Balanca, Ljubezen na prvi pogled, Tatovi koles, Svetloba kot zrcalo, Pokopališka ulica, Fliper, Prijatelj, Dodatek Prijatelju, Gremo vsi na literari večer, Dota, Pingpong, Plastika, Demo, Še vedno sam, Srčno dober človek in zvest prijatelj, Zaključna špica, Bambi, Contemporary Slovenian short stories, Snežne krogle, King Kong, Trojke, Matičar, Ura resnice, Koralde, Nekaj centrov, I’m just looking: short prose: sample translation, Moji spomini na morje, Knjige, Sončni zahod, Kino. Dramatika: Vinograd, Polka, Dr. roman, Vsega je kriva Marjana Deržaj, Druga stran otoka, Matičar.
V osemdesetih letih dvajsetega stoletja je Milan Kleč začel pisati kratke zgodbe in novele, ki jih zaznamujejo erotika, fantastika in groteska, kasneje pa tudi romane, pesmi, radijske igre in drame. Njegova dela so prevedena v srbščino, hrvaščino, angleščino, nemščino, italijanščino, poljščino in ruščino. Za svoje delo je prejel številne nagrade.
Zbirka kratkih zgodb Sončni zahod je izšla ob 70. rojstnem dnevu avtorja, ki sodi med najbolj plodovite in nagrajevane sodobne slovenske literarne ustvarjalce.
Vsi naslovi zgodb v zbirki Sončni zahod so delo fotografa Borisa Gaberščika. Pisatelj je o svoji zbirki kratkih zgodb povedal: » Neverjetno je, da sem zadrhtel, čim sem ga zapisal, s čimer hočem povedati naslednje. Kot da hkrati ugotavljam, zakaj sem se zadnja leta branil pisanja. Preprosto, prav zaradi tega drhtenja. Meni je šlo po pravici rečeno vedno močno na živce, saj kdo pa sem jaz, da bi nekaj vzdihoval in se sploh navduševal in se obenem morda počutil, kot da objemam cel svet. Prijetni občutki, ni kaj, ko ti je vse na dlani, ko zadrhtiš, ko te objame navdušenje, ko si preprosto v redu. Takšen, kot bi moral biti vsak trenutek.«
Slogovno so zgodbe na meji med osebnoizpovedno literaturo in fikcijo, ki prvoosebnega junaka izenačuje z resnično pisateljsko osebo. Še več, njegova literatura se bere kot ležeren popis življenja brez posebnih metaforičnih odmikov od samega sebe, od svoje resničnosti. Vse, kar beremo, bi bilo lahko v popolnosti nekakšna avtobiografska »enciklika«. …«S prijateljem sva srkala pivo. Vsak svojega seveda. Ne vem točno, ampak mislim, da sva se tisti dan menila, da ne bi bilo slabo malo menjati pijačo. Mladenki sta vmes naročali in tudi naročili, ker je natakar že odvihral. Kar se pijače tiče. Nekako sva se odločila, da ne bi bilo morda slabo preskočiti na vino. Ja, na vino. Vedno sem kaj pripomnil ob takšnih prilikah. Seveda v povezavi z leti….«
In tu je neizmerna vaba, že kar voajeristična prilika, da bralec pokuka v njegov osebni svet. V zgodbah se zvrstijo mnogi znani umetniki (Bine Volčič, Aljoša Harlamov, Sergej Hvala, Goran Schmidt, Peter Kolšek, Magnifico, Primož Vitez ) – poimensko, pa računalniški igričarji, kjer je Kleč vedno dobrodošel, ne manjka naključnega osebja, ki se ga je kadar koli dotaknilo, češnjica na tortici pa so vsekakor njegove deklice, na koncu tudi tiste, ki gledajo skozenj, ker pač starci niso več zanimivi in so temu primerno nevidni. A to je tudi salamenska prednost, ko motriš naokrog in opisuješ svet, ne da bi se kdo obregnil vate, nemara tako lahko vidiš globlje in širše. …«Zaupal sem ji, kako sem imel takrat še določen stik z življenjem, saj me je neka mična gospodična povabila v Devin … . Jaz zaletav, ona niti malo. Zaletav v tem primeru pomeni le to, da mi je padel iz rok kontroler, jasno, in da sem komajda znal prižgati ps4. … Prevzela je pobudo … Lepa punca je bila. Prekleto lepa. Nežna in vse. Saj nisem več vedel, na kaj naj se osredotočim, kar ne pomeni, da se je ona osredotočila name. Mi bo pač pomagala ….«
Glede bralskega standarda je Kleč tiste vrste pisatelj, ki ga ne moreš odložiti. Ko vstopiš v njegovo katedralo, ne opustiš upanja, ne, z vsako črko je upanja več. Vsekakor piše, kot bi v živo pripovedoval, s svojo literaturo nam govori v zelo enostavnem jeziku, ki se temu primerno zatika, ponavlja misli, potrjuje samega sebe s tavtologijami, s preskoki iz ene resničnosti v drugo, iz sedanjika, ki je prevladujoč, v brezčasje in občasje … Da ne naštevamo: čas ni njegov zaveznik, je pa aktivator dikcije, ki nima zavor. V tem je, preprosto rečeno, perfekten, in nemara je prav ta ekspresivno-lakonični slog pisanja njegova največja vrlina. To je tisti speed, ki bralcu ne nudi oddiha od začetka do bridkega konca – in potem v naslednjem romanu vse “jovo na novo“.
V jubilejnem letu je bil Kleč primoran pristopiti k sebi na jubilejen način. To pa je, da je sedemdeset let že taka doba, ko pisatelj začne slaviti samega sebe in si domišlja, da je nesmrten. Seveda ne Kleč, njemu je bil jubilejni izziv le povod, da je prostodušno povedal vsej slovenski javnosti, da mladenke na ulici gledajo skozenj, da izginja in hlapi, da ga je vedno manj v fokusu erotičnih nebes, saj se pač stara, četudi je vse še tu: mlade oboževalke, strastne deklice, ki hrepenijo po magiji njegovega peresa, vulkan računalniških igric, ki so njegova strast, da ne naštevamo. Z enako intenzivnostjo se po romanu sprehodijo vsi znanci in prijatelji, tisti, s katerimi je igral računalniške igrice, ter seveda umetniki od literature do slikarstva, ki jih v svojo fiktivno avtobiografijo vključuje dobesedno, poimensko. O vsakem pove kakšno štorijo, čustveni ali intelektualni zaplet, večinoma pa tudi vse sopotnike razplete z modro držo, češ, tu smo, da se včasih ljubimo, kmalu zatem tudi skregamo, na koncu pa pobotamo.
Kakšna potrata čustev in besed, če gledamo samo formalno plat sončnih zahodov, ki so verjetno ena najbolj potrošniških revij narave! Kakšna ambivalenca, na eni strani moreča obletnica, na drugi živ in do kresila nabrušen navdih, vmes pa človek, ki se vsak dan počuti bolj star, piše pa kot mladenič pri dvajsetih.
Knjiga Sončni zahod je iskriva in prostodušna pripoved o sebi, polna humorja, mehkobe, rahle čudaškosti in svojevrstne osamljenosti, ki, če kaj, prav samote ne prenese. Pripoved, ki govori tudi o tebi, ki ti bije jubilejna ura minevanja. Pripovedovanje je duhovito, kot je duhovit tudi sam Kleč. Klečeva literatura pa je življenje – njegovo in tisto, kar gre v korak z njim. Pomembne so besede in njihova resnica, pomembno je dejansko stanje.
Sončni zahod je izšel pri Mladinski knjigi.
