Maja Drolec: Mnenje o knjigi
Irena Svetek; Tam, kjer plešejo tulipani
Beletrina, 2025
Irena Svetek (1975) je doktorirala na oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Za prvi roman Od blizu je leta 2004 prejela nagrado Slovenskega knjižnega sejma za knjižni prvenec in nominacijo za kresnika. Napisala je še romane: Sedmi val (2011), Zaspi, mala moja, zaspi (2014), Rdeča kapica (2021), Beli volk (2022), Črni princ (2023) in Tam, kjer plešejo tulipani (2025), je scenaristka, ki je napisala kar nekaj scenarijev za različne serije, napisala je tudi scenarij za celovečerni film Skupaj.
Tam, kjer plešejo tulipani je naslov zgodovinskega romana, v katerem beremo zgodovino države Jugoslavije, o drugi svetovni vojni in o življenju glavnih likov – s svojimi žalostnimi zgodbami, polnimi simbolike. Avtorico poznamo predvsem po kriminalkah, Tam, kjer plešejo tulipani pa je zgodovinski roman z jasno strukturo in poglobljenim raziskovalnim pristopom, saj Irena Svetek raziskuje zgodbo svoje družine, toda resničnost, kot jo naplavlja, je skoraj nepredstavljiva in zdi se, kot bi jo napisala fikcija sama. Pisateljica je izbrala jasen, precizen jezik, kar morda dodatno ustvarja napetost in razkriva sledi posameznih junakov in junakinj.
»Čas je prenehal šteti korake v drevoredu pod krošnjami visokih topolov, v katerih debla so vrezana imena nekoč davno zaljubljenih mladih, …tulipani s kot kri rdečimi cvetovi v vetru divje zaplešejo …«
V ospredju so tri junakinje – Maria Madera, Katarina Katka Garaj in Ana Garaj Bucu –, ki delujejo kot zgodovinski liki v resničnem zgodovinskem okviru. Tista, ki raziskuje njihova življenja, zasnovana okoli »haciende, dvonadstropne vile z velikimi francoskimi okni in balkoni, ki jo je leta tisoč osemsto dvainosemdeset dal sezidati oče Katarine Katke Garaj, stari Michal Romančik, Čeh, ki se je preselil v vinorodno pokrajino avstro-ogrske monarhije, da bi uresničil svoje mladostne sanje in postal najboljši vinar v državi«, je Irena Svetek, hči Tatjane Devčić. Tatjana, Katkina vnukinja, rojena iz kratkega razmerja na počitnicah v Crikvenici – med Ano in hrvaškim oficirjem Juretom Devčićem, v romanu v resnici nikoli ne spregovori, njegov vpliv pa vrne Ani življenje.
Na začetku romana zagledamo prizor, v katerem Florian, Anin pastorek, kot beremo v romanu, besno vleče voziček, v katerem sedi desetletni Sebastian z izpahnjenimi kolki. Nismo še opremljeni z znanjem in čustveno prtljago, ki bi nam omogočila resnično razumevanje tega sicer načeloma svetlega in skoraj nedolžnega prizora, ki je tragičen, saj se zgodi umor desetletnega dečka, ki ga zakrivi njegov polbrat in zažge njihovo dvonadstropno hišo.
Babica Katka je Tatjani pripovedovala zgodbe, ki so delovale kot varno zatočišče, toda hkrati so bile ključ do tistega, česar se ne bi smelo izreči. Ko se v naslednjem prizoru – zdaj smo v letu 1991 – težka železna vrata odprejo, se zdi, kot da vstopamo v plast spomina, celo podzavest neke družine. Vrata se najprej odprejo v Vršac, mesto v srbski Vojvodini, tik ob meji z Romunijo, v Banatu, regiji z bogato večkulturno preteklostjo. Geografsko gre za vzhodni del Srbije, v bližini Donave in nekdanjih pomembnih trgovskih poti, zgodovinsko pa je bil to prostor mešanja nemške, madžarske, srbske, romunske in judovske kulture. Vršac v romanu Irene Svetek tako ni le ozadje, pač pa je prostorski nosilec zgodovinske travme. Gre za prizorišče nasilja po drugi svetovni vojni, kjer se zgodijo nekateri ključni dogodki romana, povezani z maščevanjem nad Nemci (folksdojčerji) po koncu nacistične okupacije. Irena Svetek tako tematizira tudi zamolčano poglavje zgodovine, ki zadeva taborišča, izgon, pobijanje ali prisilno delo.
Navkljub jasni, tekoči pripovedi je pisateljici uspelo v roman Tam, kjer plešejo tulipani vtkati posebno mehkobo, ki zasije predvsem v poglavjih o družini Romančik. Opisi vrtov, prostorov, opremljenih s starinskim šarmom avstro-ogrske preteklosti, nosijo v sebi nekakšno nostalgijo, a brez romantiziranja in eksotizacije. Irena Svetek nas ne zapeljuje z zgodovinsko patino, pač pa jo zariše kot prizorišče notranjih lomov. Takšna je Katkina odločitev, da se prepusti slikarju Teodorju (rodi dva njegova otroka), ki ga edinega v življenju ljubi, kar pomeni intimni upor, prelom z neizrečenimi družinskimi pravili, hkrati pa pomeni usodno gesto osvobajanja. Ta prelom ni dramatičen – je mehko vraščen v tkivo romana in tako skoraj neopažen, a odločilen. Tako je oče, premožni vinar Romančik, pripravljen popustiti, čeprav je še včeraj trgoval s cesarskim dvorom, in doživi svoj padec v trenutku – njegov ugled propade z novico o hčeri, ki bo rodila »pankrta«, popustiti, če bi se bodoči zet »odrezal« na cesarskem dvoru kot slikar, a podoba Sofije Hohenberške ima obraz ljubljene Katke, in umetnik mora zapustiti domovino, Katko pa poročijo s prodajalcem sodov, Josefom Garajem, ki hazardira in zapravi haciendo, svoje moške potrebe pa izživlja v bordelu pri pianistki Popi Lupu. Pisateljica mojstrsko prepleta intimno in zgodovinsko, saj posamične družinske usode vedno odzvanjajo v odmevu večjih zgodovinskih prelomov: atentat na avstrijskega cesarja, združevanje Slovanov, vzpon nacionalizmov. Ti dogodki niso le kronološke točke v ozadju, temveč življenjski tokovi, ki določajo potek osebnih odločitev. Ženske v romanu so pogosto razumljene kot objekti poželenja (Popa Lupu, čeprav je dobra pianistka, sprejema stranke kot je JosefGaraj, Ana se prepusti moškemu, da bi pomagala družini, – očetu najboljše prijateljice – Herzel Klein, Hermana Schullerja Katka ubije, ker je posilil Ano, Matilda se ubije, ko ji ustrelijo moža, čeprav je noseča …) Pisateljica ustvari nekaj prizorov spolnosti, ki pomenijo trgovanje z bližino (tako na strani moških kot žensk), kar prinaša v branje surovi realizem zgodovinskega časa.
V romanu Tam, kjer plešejo tulipani intimno pismo ni nikoli zares varno. Josef Garaj, ki poseže med zaljubljenca, je arhetip oblastnika, neverjetno podoben partijskemu funkcionarju Jasenku Labudoviću – mnogo let kasneje – ko Ana piše Tonji Tolstoj, a pismo nikoli ne pride v Moskvo. Ker ženske upravljajo s svojimi življenji, lahko rečemo, da gre za feministični roman – kako ženske ne le preživijo, ampak ustvarjajo nove prostore zase. Pisateljica prepozna in razgrne njihovo moč: moč zavrnitve, moč pripovedovanja. V svetu, kjer prevladuje prisila in odločajo moški, ženske kljub vsemu upravljajo s svojo usodo. Vse hočejo preživeti, vendar preživeti dostojanstveno in v bližini ljubljenega moškega.
Takšen lik je Ana Garaj, ki spada v tretjo generacijo žensk v tej večplastni družinski sagi. Njeno življenje je prav tako zaznamovano z družinskimi skrivnostmi, pričakovanji in pritiski preteklosti. Ana želi rešiti svojo bolno mater in pristane na poroko s Herzelom Kleinom, tako se bo rešila tudi družinska vila, pri čemer ima njena mati občutek, da je žrtvovala lastno hčer. Spet vidimo intimen prizor, ko si moški na vrhuncu moči vzame mlado dekle. Pisateljica mojstrsko gradi večplastno pripoved – zgodovinsko, družinsko, osebno – in tako (iz)gradi mozaik usod. Hacienda, družinsko posestvo, prehaja iz rok v roke in postane simbol kontinuitete, odpora in tudi izgube, ki jo ženske branijo z vsem, kar imajo na voljo – telesom, molkom, pogumom. Ana naj bi ob Herzlu postala lepa, tiha spremljevalka (do njegove smrti, saj se iz taborišča, kjer umre 7500 Judov, reši le 50 žensk, ki niso bile Judinje.), toda svet se preoblikuje; Jugoslavija pade in sledi še ena tragična zgodba. Glede na mnoštvo likov in prizorov bi roman lahko razpadal, vendar je Irena Svetek mojstrica ustvarjanja situacij in njihovega prepleta v večjo celoto. Eden najbolj pretresljivih prizorov v romanu je zgodba o času v koncentracijskem taborišču v Beogradu, kjer Herzel Klein spozna, »da je bil nekoč lastnik hotela Baross, bank, vinogradov, zdaj pa je le ena izmed številk.« Pisateljica nas popelje v notranjost tovornjaka, kar je literarno močan simbol – ne zgolj smrti, ampak mehanizmov zgodovine, ki meljejo posameznike. In vendar iz teh ruševin zgodbe vstajajo ženske kot nosilke spomina, kontinuitete in tudi spremembe. Irena Svetek jih spet ne prikazuje kot idealizirane junakinje, temveč kot preživelke, ki kljub vsemu ohranjajo ranljivost, človeškost in voljo do življenja. V tem se skriva tudi etična moč romana.
Da pisateljica gradi panoramo jugoslovanskega 20. stoletja, uvidimo v poglavju, kjer smo priča vzniku Jugoslavije pod Titovim vodstvom. Portret Tonje Tolstoj, politične komisarke iz Moskve, je izjemen, prav tako sprememba haciende v partizanski štab in Anina ljubezen do ruščine, ki ne pomeni le ljubezni do jezika, temveč tudi most do ideološke in čustvene navezanosti, s pomočjo katere oriše neponovljivo atmosfero revolucionarnega idealizma in njegovega propada. Že omenjeni Jasenko Labudović, politični funkcionar, ki stoji na vratih in prisluškuje pogovoru med ženskama, je človeški pritlikavec; Tonjino opazovanje Ane med spancem – eden najnežnejših lezbičnih prizorov, in opisi zavzetja haciende in načina funkcioniranja tedanjih oblastnikov – eden najbolj unikatnih opisov jugoslovanskega komunizma. V opisu padca Berlina in smrti Stalina pisateljica ne izrablja zgodovine za učbeniški efekt – nasprotno, oživlja zgodovinske osebnosti kot ljudi, s slabostmi, zablodami in notranjimi boji. To je redka sposobnost in posebnost romana. Nacionalizacija haciende deluje kot simbol novega reda, ki prinaša novo oblast, vendar ne nujno osvoboditev. Ana, ki se kljub porazu sistema odloči za življenje, ki ga vodi po svojih pogojih, je gotovo ena najmočnejših ženskih figur v sodobni slovenski prozi. Zavrnitev Jasenka Labudovića ni zgolj osebna odločitev – je upor proti represivni ljubezni, ki želi posedovati, in je toliko kot politična gesta ženske, ki razume ceno svoje svobode. Odhod na Sveti Grgur, kjer je prisiljena priznati »da je Stalinova kurba«, je srhljivo natančen prikaz mehanizmov razčlovečenja. Ana igra igro – vendar z namenom, da preživi, da se lahko vrne k svoji hčerkici in k svojima ženskama.
Ana se poroči s svojo mladostno ljubeznijo in rodi še enega otroka, dečka z izpahnjenimi kolki, ki smo ga že srečali v uvodnem prizoru – nas pisateljica znova preseneti. Za dečka večinoma skrbi Katarina Katka Garaj, ki je od vsega hudega že na robu razuma. (Ozdravi se hude bolezni, a žrtvuje Ano. Domov pripelje psa, ki ga ima za Teodorja. Aninega pastorka sovraži, ker v njem vidi podobnosti s Hermanom Schullerjem, ki ga je ubila.) Otrokova perspektiva v sklepnem delu romana in zločin, ki ga stori otrok – najhujši med vsemi – prelomita usodo haciende in pokažeta, da življenja ni mogoče dokončno nadzorovati. Vse potlačene sile, vsi prepovedani občutki, vse pozabljene strasti prej ali slej prodrejo na plano. Končni prizor – rahlo chagallovsko obarvan – v katerem Katka Garaj, bosa in v beli obleki, aludira na to, da je ljubezen, tista vsakdanja, mehka, topla in skrita – tista, ki ostane. Čeprav je konec pretresljiv (Katka si prereže vratne žile in umre.), je obenem nenavadno mehak in upajoče pomenljiv.
Spoštovani bralci, roman Tam, kjer plešejo tulipani je izdala založba Beletrina.
